Anže Pintar: “Ruski način hokeja mi je že od mlajših selekcij najbolj blizu.”

Kako se spominjaš svojih začetkov v hokeju in kaj te je navdušilo za to športno pot?

Uf, to je pa že dolgo nazaj. Baje sem bil dosti energičen fante, zato je bilo po mnenju staršev nujno, da nekje potrošim odvečno energijo. Spomnim se, da smo bili enkrat na dopustu z bratrancema in so rekli, pa ga dajte v hokej, ker sta takrat onadva že bila v hokeju. In so me vpisali v hokejsko šolo Triglav. Takrat smo bili še na sejemskem drsališču. Kaj hitro sem napredoval in postalo mi je všeč in tako sem pristal v tem športu.

Kot bivši igralec kluba Triglav Kranj, kako bi opisal svoje najbolj zapomnljive trenutke ali dosežke v svoji igralni karieri?

Teh trenutkov je bilo kar nekaj. Najbolj mi bo ostalo v spominu, ko smo kot mladinci v finalu državnega mladinskega prvenstva premagali Olimpijo in postali prvaki. Takrat je bil to zelo odmeven rezultat, tako za klub kot tudi za slovenski hokej. V tem času smo bili brez domače ledne dvorane v Kranju, ker so jo na starem sejmišču podrli in smo bili ‘brezdomci’. Vsak dan smo se morali na treninge in ‘domače’ tekme voziti na Bled. Bili smo res dobra klapa in prava ekipa, ki si jo kot trener lahko samo želiš.

Drugi tak trenutek pa je bil, ko smo prvič kot člansko moštvo Triglava osvojili bronasto medaljo v ligi IHL. Takrat sem bil kapetan ekipe in spomnim se, da smo bili na polovici sezone odigranih tekem šele na 7.mestu. Na koncu pa smo premagali v boju za tretje mesto takrat zelo močno ekipo Maribora.

Kasneje pa je bila medalja v IHL ali državnem prvenstvu že skorajda nuja (smeh).

Kaj je botrovalo zaključku tvoje igralske kariere?

Najbolj so botrovale k temu poškodbe. Že kot mladinec sem imel kronično poškodbo levega ramenskega sklepa. Vsega skupaj se mi je nabralo okoli 40 izpahov, tako da sem si jo že sam znal naravnati nazaj. Potem sem šel na operacijo in so me zares dobro ‘popravili’. Še isto leto sem šel takrat igrati za Novi Sad. Potem pa je prišla čez nekaj let še poškodba prednjih križnih vezi in sem odigral s takim kolenom še eno sezono, ko sem videl da nima smisla. Takrat se za operacijo nisem odločil in na poti je bil še prvi otrok, tako, da odločitev o prenehanju ni bila tako težka.

Kako je prehod iz igralske v trenersko vlogo vplival nate in način, kako dojemaš hokej?

Že med samo kariero sem razmišljal kaj bi počel, ko bom končal z igranjem hokeja. Vsekakor pa je bila želja, da bi ostal v stiku s hokejem. Delo z otroki mi je bilo vedno v veselje, saj sem v poletnih premorih učil tudi plavanje in rolanje na šolah. Največja nagrada je, ko vidiš otroka kako napreduje. Še ko sem igral za Slavijo, sem včasih vskočil pred treningom na led in pomagal učiti otroke drsati. Ko sem se vrnil v Triglav, mi je Gorazd Drinovec ponudil poleg igranja za člane tudi treniranje hokejske šole in to sem sprejel. Tako da ta prehod ni bil ne vem kakšen šok, ampak se je preprosto avtomatsko zgodilo. Potem sem naredil tudi vse licence za hokejskega trenerja in pot se je nadaljevala.

Kakšne veščine in izkušnje iz svoje igralne kariere uporabljaš pri delu z mlajšimi selekcijami kot trener?

Poskušam se spomniti kako sem jaz vse dojemal ko sem bil otrok. Seveda je veliko tega že pozabljenega (smeh). Treniranje mlajših selekcij zahteva nekoliko drugačen, bolj iznajdljiv pristop. Kako boš otroku pokazal prestopanje, strel, vodenje paka, drsanje… Za vsako veščino moraš premisliti kako boš to izpeljal tako, da bo otroku bolj jasno. Vsekakor pa moraš biti potrpežljiv. Včasih se ponavljaš tudi do 100 krat pa bo igralec naredil še potem 50 krat narobe. Enkrat pa zadeva prebije in je stvar izvedena tako kot se mora.  Dejstvo je, da je današnja mladina in pa tudi starši, popolnoma drugačna kot pa smo bili mi v naših časih. In temu se je potrebno ves čas prilagajati. Včasih si od trenerja dobil kakšno po čeladi če nisi poslušal in si naredil tako kot je rekel, danes pa moraš to nekako izpeljati na drugačen način (smeh). Pri meni je to kazenska klop za 2 minuti (smeh). Največ veščin in izkušenj pa pridobivam prek svojih sinov. Vidim kako otroci dojemajo nekatere stvari, ki jih mi kot odrasli vidimo popolnoma drugače. Zato je pomembno, da treniranje poteka skozi igro in da otroci pri tem uživajo ter da z veseljem prihajajo na treninge. Seveda potem starejši kot so, bolj resno  in bolj zahtevno je treniranje.

Kateri trenerski pristop ali filozofija ti je najbližja in zakaj?

Tisti ki me poznajo se sedajle smejijo. Vsekakor je to ruski način, čeprav v našem okolju izvajati tak način je skorajda nemogoče ali težko (smeh). Zakaj ta filozofija? Mogoče zato, ker imam rad natančnost, red in disciplino. Ruski način hokeja mi je že od mlajših selekcij najbolj blizu. Tako blizu, da sem se naučil rusko cirilico in se še vedno učim jezika. Za mene osebno imajo dovršeno tehniko vodenja paka, podaj, taktike. Prebral sem kar nekaj literature od njih. Največji vtis je name naredila knjiga od Anatolija Tarasova. Kakšne tehnike poučevanja in treniranja je imel. Seveda je od tega minilo ogromno časa in hokej se je medtem zelo spremenil. Je pa še vedno mogoče nekatere metode treniranja oziroma učenja uporabiti v sedanjem času.

Kaj meniš, da so najpomembnejše lastnosti, ki jih mora imeti uspešen trener?

Vsekakor prva je potrpežljivost (smeh). Od hokejske šole do članov je zelo dolg in težak proces. Zato je potrpežljivost s strani trenerja prva stvar. Velikokrat je v trenerski garderobi zelo burno, ko se pogovarjamo o nekaterih igralcih kako izvajajo vaje. Jaz pa pravim, to je samo proces in smo potem mirni (smeh).

Druga stvar je komunikacija in poslušnost. Komunikacija z igralci je zelo pomembna. Da vidiš kot trener kako igralec razmišlja in kako si vse skupaj predstavlja, ter na koncu veš kaj od njega pričakovati. Potrebno pa je tudi kdaj igralce poslušati, sploh če pride do kakšne prenasičenosti ali nestrinjanj oziroma določenih želja igralcev.

Tretja stvar pa je improvizacija ali hitre odločitve. Sposobnost improviziranja ali odločitev v določenih trenutkih je zelo pomembna. Jaz pravim, da smo v Sloveniji svetovni prvaki v improviziranju. Na treningih ali tekmah se lahko zgodi, da ti odpove ali zboli pol ekipe. Celotni plan se ti podre, na vrsti je improvizacija. Hitre odločitve pa mora trener sprejeti v danih trenutkih tekme, ko se odloča kdo bo igral, kako bomo igrali, itd.

Kako se prilagajaš različnim starostnim skupinam in razvojnim potrebam mladih hokejistov?

V klubu smo naredili nekaj let nazaj učni načrt oziroma proces treniranja po selekcijah. Kaj se pričakuje od igralca določene selekcije preden preide v višjo selekcijo. Vsi trenerji v klubu sledimo temu procesu, tako da vsak ve kaj mora pri določeni selekciji poudarjati na treningih. Seveda pa brez medsebojne komunikacije med nami trenerji ne gre. Je zelo pomembna.

Kakšni so tvoji cilji in ambicije kot pomočnik trenerja članske selekcije?

Cilji s člani za letošnjo sezono so, da osvojimo 1. mesto v IHL tekmovanju in medaljo v DP.  Po treh letih sodelovanja z Gorazdom Drinovcem, sedaj poskušam čim bolj pomagati Dejanu Varlu, ki je letos prvič na klopi članskega moštva in počasi spoznava karakterje fantov. Ambicije pa so in bodo vedno prisotne. Sem človek, ki nerad preskakuje stopničke in grem ‘step by step’. Mogoče enkrat kot glavni trener članov.

Kako vidiš prihodnost hokeja v Sloveniji?

Ravno pred kratkim smo dobili nove selektorje reprezentanc. Čas bo pokazal kaj lahko naredimo iz baze hokejistov, s katerimi razpolagamo. Največji problem je infrastruktura. Premalo hokejskih dvoran, še tiste ki so, vemo kakšne so in s tem posledično pridobivamo tudi manj hokejistov, kot bi jih lahko. V zadnjih letih se je zares premalo ali pa nič naredilo na tem področju, kljub temu da smo bili kar dvakrat na olimpijskih igrah. Na ta način izgubljamo tudi talentirane otroke, ki gredo raje v druge športe, kjer so pogoji boljši. Vse več pa je mladih ki se, po mojem mnenju prehitro odločijo za tujino. Mislim, da imamo pri nas dovolj dobrih tekmovanj (ICEHL, AHL,  IHL), kjer se mladi igralci lahko dokažejo in imajo možnost nabirati izkušnje. Za prihodnost slovenskega hokeja mislim, da se ni potrebno bati. Je pa vedno tako, da je ena generacija dobra, druga slabša. Žal nimamo na razpolago toliko igralcev v določenih selekcijah kot denimo Finci, Švedi…zato moramo zavzeto delati s tistimi, ki jih imamo na voljo.

Kaj bi svetoval mladim, ki si želijo slediti tvojim stopinjam in se vključiti v svet hokejske igre, bodisi kot igralci ali kot trenerji?

Hokej je najhitrejša moštvena igra na svetu. Upam, da sem uspel pritegniti pozornost (smeh). Za tiste otroke, ki ne vedo kaj bi počeli ali pa starše, ki ne vedo kam otroka vpisati, so vabljeni na treninge hokejske šole vsak ponedeljek, četrtek in soboto. Igralcem, ki so že v hokeju pa svetujem, da poslušajo nasvete trenerjev. Vsak trener hoče iz igralca potegniti kar se da največ, zato da bodo naslednjič boljši in nekoč najboljši.

Delite s prijatelji