Sezona 2025/26 je za HK Triglav Kranj postala še ena poglavje vredno zapisa — članska ekipa je osvojila naslov prvakov lige IHL in s tem znova potrdila, da Kranj spada med hokejsko elito regije. Za krmilom ekipe stoji Gorazd Rekelj, trener, ki ve, kako se zmaguje. Pogovorili smo se z njim o sezoni, ki je bila, o trenutku v Beogradu, ki je ni mogoče pozabiti, in o tem, kaj prinaša prihodnost.

Gorazd, čestitke ob osvojenem naslovu prvakov IHL. Kako si doživeli trenutek, ko je Aljoša Pretnar v podaljšku četrte tekme finala v Beogradu zatresel mrežo Crvene zvezde?

Najlepša hvala za čestitke. Moram priznati, da je bila zadnja tekma kot večino prejšnjih (3 od štirih so se končale v podaljšku ali kazenskih strelih) mentalno še nekoliko bolj zahtevna, še posebej, ker smo igrali v Beogradu in je bila lahko že odločilna. Nasprotnik je uspel v rednem delu izenačiti na 3:3 ob glasnem navdušenju v dvorani Pionir, ko smo praktično pokal že skoraj držali v rokah in to je bil hud šok za nas, ki je prevesil psihološko prednost na nasprotnikovo stran. Uspeli smo se zbrati in za podaljšek nekoliko preoblikovati ekipo, saj se odločilni podaljšek igra 4 na 4. Pohvalil bi ekipo, ki je ostala mentalno trdna in igralci so hitro sprejeli vloge in načrt za podaljšek. Ko pa so nasprotniki v podaljšku naredili prekršek, smo vzeli time-out in se dogovorili na kakšen način želimo odigrati igro 4:3. Ko sem videl, da je Aljoša po lepi podaji Grega in Taneja uspel zadeti, najprej nisem dojel, da je res vsega konec dokler ni celotna ekipa skočila na led in je oprema letela vse naokrog. Ne znam dobro opisati veselja ob tem zadetku in predvsem ponosa ob pogledu na ekipo, ki se je zasluženo veselila na ledu.

Je bil to zate osebno poseben naslov — tvoj drugi zaporedni v ligi IHL?

Lahko bi rekli tako, čeprav najprej sploh nisem razmišljal o tem, potem pa je nekdo izpostavili, da je to drugi zaporedni naslov z dvema različnima ekipama in obakrat v Beogradu proti res močnemu nasprotniku, ki si definitivno zasluži vse pohvale za svojo predstavo. Obakrat so o prvaku odločale malenkosti. Dejstvo, da mi je to uspelo z obema slovenskima ekipama, ki nastopata v mednarodni hokejski ligi IHL, v dveh zaporednih letih, je zaenkrat res edinstven dosežek, ampak veliko zaslug gre igralcem, osebju in obema kluboma.

Kako bi opisal to sezono v celoti? Je bila pot do naslova linearna ali ste imeli na njej tudi kakšne zahtevnejše trenutke?

Sezona je bila vse prej kot enostavna. Kot veste, je večji del ekipe, ki je v preteklosti že osvojila ligo, zamenjal klube ali končal z igranjem. Iz tega razloga je bilo od začetka čutiti nekaj dvomov kaj lahko ta najmlajša ekipa v ligi sploh pokaže. Preko sezone se nam je priključilo še par igralcev in ekipa je začela z dobrimi igrami pridobivati tudi na samozavesti. Ker igralci niso profesionalci, najtežjo nalogo predstavlja trenažni proces, ki je zaradi odsotnosti igralcev večkrat okrnjen in potrebno je veliko iznajdljivosti, da lahko sledimo ciljem trenažnega procesa. Prav tako so bile razen končnice redke tekme, kjer smo lahko razpolagali s celotnim igralskim kadrom. Tudi igralci so se morali dokaj hitro prilagoditi na moj pristop in način dela, ki je tudi po njihovih besedah nekoliko drugačen, za kar je potreben čas in velika mera zaupanja. Kot vedno in povsod pridejo preko sezone tudi težji trenutki, ki smo jih znali prebroditi in nadaljevati delo v začrtani smeri. Posebno ponosen sem na ekipo, ker so znali ob takih trenutkih prisluhniti, izluščiti pomembno lekcijo za naprej in napak večinoma nismo ponavljali. Na tak način je ekipa preko sezone rasla in bila lahko najboljša, ko je bilo najbolj pomembno.

Liga IHL je regionalna — tekmujete s klubi iz Hrvaške in Srbije. Kakšna je po tvojem mnenju posebnost te tekmovalnosti v primerjavi z domačim prvakom?

Ta liga si zasluži več pozornosti in priznanja kot ga dobi. Klubi, ki nastopajo v ligi so dovolj izenačeni, da je liga zelo zanimiva in v hrvaških ter srbskih ekipah nastopajo izkušeni igralci z večletnimi reprezentančnimi izkušnjami, nekateri tudi iz lige EBEL in najde se tudi kakšen z izkušnjami iz lige KHL. Prav tako v teh ekipah vsako leto nastopa nekaj igralcev iz severne Amerike, Skandinavije in Rusije. V bodoče se obeta v ligi tudi mnogo več tekem in boljša organiziranost, kar bo pomenilo tudi dvig zahtevnosti, saj je to le mednarodno tekmovanje in predvsem gostovanja med tednom lahko predstavljajo določen izziv. Neke primerjave z našim državnim prvenstvom pa niso na mestu, saj slovenske ekipe nastopajo praktično na štirih različnih nivojih tekmovanj.

Kateri posameznik ali skupinski moment te je v tej sezoni najbolj presenetil v pozitivnem smislu?

Posameznikov ne bi izpostavljal, saj je hokej ekipni šport in za uspeh ekipe je pomemben prav vsak igralec neglede na vlogo. Vsak igralec v ekipi ima sposobnost ali značilnost, da lahko naredi nekaj, kar ekipi lahko pomaga pri uspehu. Res pa je, da če imamo v ekipi vodilne igralce, ki so lahko s svojim obnašanjem, delom, odnosom, prizadevnostjo ter odgovornostjo motor in zgled ekipe, je trenerjevo delo mnogo lažje. Brez tega na koncu ni mogoče doseči rezultata. V tem smislu ne bi rekel, da sem bil presenečen, ampak zadovoljen, da imamo v ekipi igralce, ki so bili sposobni in pripravljeni prevzeti tako odgovornost. Težko bi izpostavil določen moment v sezoni (mogoče bi to lahko vprašali igralce) ampak definitivno smo bili v finalni seriji najboljša različica naše ekipe. Mislim, da smo se preko celotne sezone razvijali v skupino, ki je bila na koncu sposobna premagati vse prepreke na poti in se zasluženo veseliti naslova prvaka IHL.

Kako bi opisal vzdušje v slačilnici skozi sezono — kaj je držalo ekipo skupaj v težjih trenutkih?

Vzdušje v slačilnici je bilo preko celotne sezone dobro. Imamo igralce, ki znajo sprostiti napeto vzdušje ko je potrebno in igralce, ki znajo stopiti v ospredje in spodbuditi ekipo ko se znajdemo v slabem položaju. Glede na to, kako spremenjena je bila letos ekipa, se je morala hierarhija v garderobi vzpostaviti povsem na novo. Kako garderoba diha kot eno, se je najbolje pokazalo v težkih trenutkih finalne serije, ko je bilo potrebno umiriti strasti in se mentalno pripraviti na najzahtevnejše trenutke sezone. Ekipa je znala stopiti skupaj, vsi so se podredili ekipnim ciljem in bili za to tudi nagrajeni.

Kakšen je tvoj odnos do mladinskih selekcij — kako vidiš vlogo mlajših igralcev pri dolgoročnem razvoju kluba?

Kot sem že omenil, je bilo v ekipi tudi kar nekaj mladih igralcev. Mnogi so dobili priložnost in tudi odigrali pomembne vloge, nekateri pa potrebujejo še malo več časa. Glede na to, da sem prišel na novo, sem igralce preko sezone šele spoznaval ampak lahko rečem, da gre za kakovostne igralce in vidi se, da trenerji v mlajših kategorijah opravljajo kvalitetno delo. Glavne razlike med njimi vidim predvsem v pristopu in želji po napredovanju. Hitro se pokaže kdo je pripravljen delati, upoštevati nasvete in pri teh se pokaže tudi napredek. Kjerkoli sem bil trener, sem takim igralcem vedno poskušal ponuditi priložnost in mnogi so jo uspešno izkoristili ter zdaj igrajo hokej na visokem nivoju. Moje mnenje je, da v našem klubu vzgajajo zelo kvaliteten hokejski podmladek in za prihodnost kluba glede igralskega kadra me ne skrbi tudi, če bi se pokazali pogoji za vstop v tekmovanja na višjem nivoju.

Imaš kakšno posebno filozofijo trenerstva, ki je rdeča nit tvojega dela?

Kar zadeva mojo trenersko filozofijo, lahko rečem, da predstavlja povezovanje različnih znanj, pristopov in filozofij, s katerimi sem se srečeval skozi več kot 30 let trenerskega dela. V tem obdobju so name pomembno vplivali številni trenerji iz klubskega in reprezentančnega okolja. Med njimi so bili tudi vrhunski strokovnjaki, od katerih sem zavestno prevzemal tiste elemente dela, razmišljanja in vodenja, ki so bili skladni z mojo osebnostjo, vrednotami in razumevanjem razvoja igralcev. Skozi ta proces sem postopoma oblikoval lasten koncept modernega vodenja ekipe, ki temelji na povezovanju različnih hokejskih šol. Pomemben vpliv na to je imelo tudi moje dodatno izobraževanje po končani Fakulteti za šport, še posebej stik s finsko hokejsko šolo, ki mi je ponudila drugačen, bolj celosten in igralcu usmerjen pristop. Ta pristop sem dopolnjeval z lastnimi izkušnjami ter ga prilagodil specifičnostim slovenskega hokejskega prostora. V središču mojega dela sta komunikacija in odnos z igralci. Igralce v prvi vrsti vidim in dojemam kot edinstvene posameznike in šele nato kot športnike, zato poskušam spodbuditi okolje, ki temelji na zaupanju, spoštovanju in odprti komunikaciji. Zavedam se, da takšen pristop za nekatere igralce na začetku ni običajen, zato je potreben določen čas, da se vzpostavi medsebojno zaupanje in da proces začne prinašati želene rezultate.

Finalna serija proti Crveni zvezdi je bila napeta — 3:1 v zmagah, a z dramatičnim zaključkom v podaljšku. Kako si vodil ekipo skozi to psihološko zahtevno serijo?

Finalna serija je bila psihološko res zahtevna in razlike med ekipama so bile tako majhne, da sem prepričan, da je bil odločilen mentalni del. Potek take serije lahko odloči posamezen moment in nas bi lahko »uničil« poraz v podaljšku na drugi tekmi ali njihov povratek in izenačenje za podaljšek na četrti tekmi. Na srečo je bila naša ekipa mentalno čvrsta in v tem segmentu bolje pripravljena od nasprotnika ter se na take stresne situacije uspela odzvati mirno in preudarno. Že preko sezone smo večkrat izpostavljali kako pomemben je mentalni del igre in igralci so se očitno zavedali, da v ključnih trenutkih odloča zbranost. Voditi ekipo skozi take čustvene pretrese ni lahko ampak ker smo bili pripravljeni, nam je uspelo.

Katera tekma ali trenutek v tej sezoni ti bo ostal v spominu najdlje — in zakaj?

Na to vprašanje ni težko odgovoriti. V sezoni je bilo mnogo pomembnih trenutkov in golov, ampak ko ekipa doseže v podaljšku zlati zadetek za zmago v finalu, je to trenutek, ki postavi pečat na celotno sezono in v športu ni lepšega občutka. Osebno sem to doživel kot občutek olajšanja in ponosa ter predvsem veselja za te fante, ki so si to nagrado prigarali. Priznam, da mogoče tega veselja navzven ne uspem izrazit na tipičen način, ki bi bolje pokazal koliko mi tak uspeh pomeni predvsem za ekipo ampak tisti, ki me bolje poznajo vedo, kako je vse skupaj vplivalo name.

Kaj prinaša prihodnja sezona — kako se lotiš obrambe naslova?

Prihajajoča sezona bo poseben izziv, saj je po osvojitvi naslova najtežje ostati na vrhu. Kot prvak imaš na hrbtu tarčo, vsi te želijo premagati. Zato je ključno, da se ekipa hitro prizemlji, pusti pretekle uspehe za sabo in se vrne k osnovam: disciplini, trdemu delu in vsakodnevnemu napredku. Obrambe naslova se je treba lotiti sistematično. Pomembno je, da se čim prej oblikuje jedro ekipe za novo sezono in da se že v poletnem obdobju postavijo temelji fizični, taktični in mentalni. Čeprav prvenstva poleti ne moreš osvojiti, ga lahko hitro izgubiš, če tega časa ne izkoristiš za kvalitetne fizične priprave. Prav zato je kontinuiteta dela in osredotočenost na proces tista, ki na koncu omogoči, da je ekipa najboljša takrat, ko je to res najpomembneje. Dejstvo pa ostaja: naslov je vedno težje ubraniti, kot ga osvojiti.