V zgodovini našega kluba je kar nekaj imen, ki so pustila močan pečat, med njimi pa zagotovo izstopa Andrej Tavželj – dolgoletni branilec, reprezentant in eden najbolj prepoznavnih obrazov slovenskega hokeja. Svojo hokejsko pot je začel prav v Kranju, kasneje pa izkušnje nabiral doma in v tujini, ter zaigral tudi na svetovnih prvenstvih in olimpijskih igrah. V tem intervjuju bomo skupaj z Andrejem obudili spomine na njegove začetke v Kranju, uspehe na ledu, izzive profesionalne kariere ter pogledali, kako danes gleda na hokej in razvoj mladih igralcev.
Andrej, kako se spominjaš svojih začetkov v hokeju pri HK Triglav Kranj? Kaj je bilo tisto, kar te je pri tej igri najbolj navdušilo in motiviralo, da si vztrajal?
“Hokej sem začel trenirati v tretjem razredu osnovne šole, torej zelo pozno. Spomnim se, kako sva z bratrancem Davidom prvič prišla na trening na kranjsko sejmišče. Drsati sem znal, vse ostalo pa se je bilo treba še naučiti. Sploh, ker so fantje in punce takrat trenirali že nekaj let. Težko bi rekel, da me je karkoli posebej navdušilo, mi je pa motivacijo dal napredek, ki je bil v prvem letu zelo velik, glede na to, da sem trenirati začel star skoraj 9 let.”
Katere vrednote si kot mlad igralec pridobil v Triglavu, ki so ti pozneje najbolj pomagale v profesionalni karieri?
“Mislim, da je ukvarjanje s športom, predvsem ekipnim, izredno pomembno za vsakega otroka oz. mladostnika pri njegovem socialnem razvoju. Dobil sem prijatelje, ki niso bili iz šolskega in domačega okolja, zelo hitro sem se moral naučiti reda in discipline, na koncu koncev tudi vztrajnosti. Kot posameznik se moraš znati prilagoditi skupnim ciljem na treningu in tekmah. In ta ekipna dinamika me ni pripravila le na profesionalno pot, temveč tudi na življenje. Če pogledam krog ljudi in prijateljev, ki so še vedno velik del mojega življenja, izhajajo prav iz hokeja.”
Na katerih vidikih igre si se moral najbolj truditi, ko si bili mlajši? Si moral premagati kakšne večje ovire, da si dosegel višjo raven?
“Uf, glede na to, da sem pozno začel s treniranjem, sem imel seveda veliko težav. Za svojimi vrstniki sem zaostajal pri vseh elementih igre. In zato sem imel včasih težave s tem, da se nisem počutil dovolj dobrega, da bi kdaj lahko hokej dejansko “igral”. Bila so obdobja, ko sem bil pripravljen odnehati. Ampak sem ob vzpodbudi staršev in na koncu tudi moje trme, vztrajal. Pomojem sem imel hokej preveč rad, da bi se kar čez noč odločil, da ne bom več igral.”
Kako pomemben je bil podporni sistem – družina, prijatelji, soigralci – pri razvoju tvoje kariere? Si imel v klubu tudi mentorje oziroma trenerje, ki so te še posebej usmerjali?
“Podporni sistem je vedno najbolj pomemben. Prva stvar, ki se mi zdi izredno pomembna, je bila podpora staršev. Nikoli nisem imel občutka, da bi kdo pritiskal name, se vmešaval v delo trenerjev, meni ali njim solil pamet. Zame je bil hokej vedno nek hobi, dodatna dejavnost, ki sem jo imel izredno rad. Nisem pa imel nekih velikih ciljev, sanj. Bil sem pa vztrajen. Spomnim se, da sem v obdobju zaključka osnovne šole padel v krizo… Bil sem pretežak, polenil sem se, niti nisem veliko igral. In sva šla z očetom do Antona Tomka in Gorazda Drinovca, ki sta bila takrat že trenerja. Kaj narediti, da bom lahko še naprej igral hokej. In takrat sem po tistem pogovoru poletje posvetil treningu. Čisto enostavno sem začel skakati po stopnicah, teči… In že naslednje leto sem naredil velik napredek. Pri 15 letih sem prvič dohitel in prehitel sovrstnike. In to mi je dalo zelo veliko motivacije, spremenila se je tudi samopodoba, ki sem jo imel, postajal sem samozavestnejši…”
Kateri trenutek ali izkušnja iz časov, ko si nosil dres HK Triglav, se ti je najbolj vtisnil v spomin in kako te je to zaznamovalo na poznejši hokejski poti?
“Opisano zgoraj. Ta izkušnja mi je dala veliko, ker sem spoznal, da delo, ki ga v nekaj vložiš, enkrat pride prav. Včasih ne takoj, ampak vložen čas in trud sta enkrat poplačana. Naslov državnih prvakov v kategoriji do 20 let je bil zame verjetno vrhunec v dresu Triglava, s tisto generacijo smo res premikali meje. Na žalost je bilo to ravno v času, ko smo izgubili dvorano in smo se na treninge vozili na Jesenice in Bled.”
Kateri trener ali mentor v času, ko si igral za HK Triglav Kranj, je nate najbolj vplival in kako se je njegov pristop poznal pri tvojem nadaljnjem razvoju ter kasnejših uspehih v hokeju?
“V Triglavu sem šel skozi veliko trenerjev. Vsak je bil kamenček v mozaiku tega, kar sem postal kot hokejist in človek. Predvsem Silvo Japelj, Anton Tomko in Goraz Drinovec.”
Si se v svoji karieri kdaj soočil z obdobji, ko je bilo težko najti zagon in motivacijo za nadaljevanje?
“Motivacije sem imel vedno dovolj. Tudi če so prišla obdobja, ko nisem bil tekmovalno uspešen sam ali ekipa, sem znal najti majhne stvari, zaradi katerih ne bi nikoli odnehal. Če v športu uživaš, če imaš rad gibanje, potem je to že ena majhna motivacija, da se nečemu ne odpoveš. In da greš naprej in grizeš. Ko sem prehajal v zaključek kariere, je bilo težko. Ampak ne zato, ker ne bi imel motivacije, ampak zato, ker so v Celovcu ukinili ekipo v Alpski ligi. Če bi ta ekipa še obstajala, bi verjetno še vedno razmišljal o tem, da bi hokej aktivno igral.”
Kaj bi svetoval mladim hokejistom v HK Triglav Kranj, ki šele začenjajo svojo pot?
“Naj v hokeju najprej uživajo, na koncu koncev je to le igra. Naj imajo pri tem veliko veselja, naj se zabavajo in spoznavajo nove prijatelje. In seveda poslušajo trenerja. Vsaj to so napotki mojemu sinu, ki je prav tako vključen v mlajše selekcije kranjskega Triglava.”
Po uspešni igralski karieri se sedaj dokazuješ kot trener pri HK Olimpija. Kako drugačna je ta vloga v primerjavi z igralsko? Kako si se prilagodil?
“Kot noč in dan. Kot igralec si moral poskrbeti, da si bil pripravljen igrati in trenirati, sedaj sam pripravljam igralce na igranje tekem in planiram treninge. V bistvu se ukvarjam s stvarmi, ki so mi bile kot igralcu samoumevne. In sedaj veliko bolj cenim trud trenerjev, ki v samo planiranje dneva, tekem, treningov vlagajo veliko truda. Prilagajanje še vedno traja, velikokrat sem v situaciji, ki je zame unikatna, čeprav sem igral hokej celo življenje. Zato mi je ta poklic všeč. Vsak dan se znajdeš v kakšnih novih, nepoznanih situacijah in pred različnimi izzivi.”
Kakšne načrte imaš za prihodnost kot trener HK Olimpije?
“Moj načrt je vedno bil nabiranje izkušenj in učenje kot pomočnik trenerja. In pri tem še vedno vztrajam. Mesto glavnega trenerja se je ponudilo zaradi okoliščin, te so mi dale možnost, da sem zadnji del sezone spoznal še drugo, tisto najbolj odgovorno plat trenerstva. Kako me bo pot vodila naprej še ne vem, sem pa prepričan, da sem v prvem letu izkusil veliko različnih vlog in se naučil marsikaj.”
Kako gledaš na razvoj hokeja v Sloveniji? Meniš, da se mladi danes soočajo z drugačnimi izzivi kot ti v svojih začetkih?
“Razvoj hokeja v Sloveniji je povezan najprej z infrastrukturo. Dokler ne bomo imeli dodatnih ledenih ploskev, bomo imeli težavo s trenažnim procesom mlajših hokejistov. Pred leti, ko sem šel sam skozi mlajše selekcije, je bilo slovensko prvenstvo na zelo visokem nivoju, mladi niso za vsako ceno odhajali tujino. In tu vidim največji problem. Ne morem reči, da nekateri, tisti res najboljši niso odšli, ampak večina je igrala doma. Soočajo se predvsem z družbo, ki jih je pripeljala v nerazumen svet instant zadovoljstva. Vse se more zgoditi takoj, preveč nekih ambicij, za katere se vloži premalo trdega dela. Kot mladinec sem se moral prebiti do članske ekipe in tam sem spoznal neko hierarhijo, za vsako minuto si moral garati. Danes ima preveliko mladih zgolj previsoka pričakovanja, za katere niso pripravljeni narediti dovolj.”
Andrej, hvala za tvoj čas in uspešno še naprej!
