Pri komaj treh letih je prvič stopil na led Zlatega polja. Danes, dobrih deset let kasneje, ga čaka pot čez Atlantik — v razvojni program Pittsburgh Penguins Elite, organizacije, katere ime nosijo legende, kot so Lemieux, Jágr in Crosby.

Maks je otrok našega kluba. Od prvih drsalnih korakov ob bratu na tribuni, prek naslova državnih in IHL prvakov v kategoriji U13, do sezone v češki Extraligi pri Pilsen Wolves, kjer je s 93 točkami na 34 tekmah opozoril nase skavte z obeh strani Atlantika.

A ta pogovor ni le zgodba o hokejskih uspehih. Je zgodba o družini, trenerjih, soigralcih in vseh ljudeh, ki so mladega fanta iz Kranja spremljali na vsakem koraku. Je zgodba o vrednotah, ki jih odneseš s seboj, kamorkoli te pelje pot.

Vzemite si čas. Ta intervju je vreden vsake minute — še posebej, če ga preberete skupaj s svojim mladim hokejistom ali hokejistko.

Začetki in HK Triglav Kranj…

Maks, se morda spomniš svojega prvega treninga na Zlatem polju? Koliko si bil star in kdo te je pripeljal na led?

Prvega treninga se ne spominjam, saj sem bil takrat star komaj dobri dve leti. Lahko povem le to, kar sta mi o tistih začetkih kasneje pripovedovala starša.

Moji začetki so bili tesno povezani s kranjsko ledeno dvorano, saj sta starša redno spremljala treninge in tekme mojega starejšega brata. Pravzaprav sem bil del hokejskega okolja že praktično od rojstva. Ko sem se začel samostojno gibati po tribunah, sem imel v rokah že majhno hokejsko palico in žogico, ki sem jo ves čas potiskal po tribuni, medtem ko sta starša navijala za brata.

Ker sem imel že kot majhen otrok precej veliko stopalo, sem razmeroma zgodaj dobil prve drsalke. Res je bilo treba vanje dodati še nekaj nogavic, da so mi bile prav, vendar sem se v njih začel učiti prvih drsalnih korakov. V klubu so mi prijazno posodili najmanjše kose hokejske opreme, starša pa sta z menoj vadila na drsališču pri Gimnaziji Kranj.

Po petindvajsetih urah hoje po ledu sem že nekako osvojil tudi osnove drsanja, zato sta me okoli novega leta, približno tri mesece pred mojim tretjim rojstnim dnem, pripeljala na prvi trening. Seveda še nisem povsem razumel, kaj se dogaja okoli mene, zato so mi trenerji namenili prostor med obema modrima črtama, kjer sem navdušeno drsal in potiskal pak, dokler me ob koncu treninga z ledu ni »pometla« rolba.

Naslednjo sezono sem že treniral skupaj z ostalimi začetniki na njihovem delu ledene ploskve. Tako se je začela moja hokejska pot.

Zakaj ravno hokej? V Kranju je smučanje, nogomet, košarka — kaj te je potegnilo na led?

Kot sem že omenil, je bil hokej tesno povezan z mojim starejšim bratom in njegovim igranjem. Zaradi njega sem bil že od malih nog del tega sveta. Ob tem bi rad poudaril še nekaj drugega. Nikoli mi ni bilo žal, da sem postal del tega »cirkusa«, kot temu včasih v šali rečemo.

Žal je ta šport glede na vse, kar ponuja, še vedno nekoliko zapostavljen in pogosto ni prva izbira otrok. Pri tem mislim predvsem na čudovito, dinamično igro, ki temelji na nesebičnosti, tovarištvu in zaupanju med soigralci.

Hokej je pravzaprav šola za življenje. Ekipa mora dihati skupaj v dobrih in slabih trenutkih, vsak posameznik pa mora vedno dati vse od sebe. Na tej poti doživiš veliko lepih stvari, hkrati pa se naučiš sprejeti tudi poraze, razočaranja in bolečino – tako fizično kot čustveno. Ob tem razvijaš skoraj vse telesne sposobnosti, ves čas pa moraš razmišljati, se hitro odločati in predvidevati potek igre.

Zame hokej ni samo šport. Je način življenja, saj življenja brez njega pravzaprav sploh ne poznam. Oblikoval je moj vsakdan, ljudi, s katerimi odraščam, moje vrednote, odnos do dela, odgovornosti in ekipe. Veliko časa preživim v dvoranah, na treningih, tekmah in potovanjih, vendar prav tam nastajajo prijateljstva in spomini, ki ostanejo za vse življenje.

Zaradi vsega tega gojim veliko spoštovanje do tega športa, trenerjev in vseh ljudi, ki skrbijo, da živi in se razvija. Med njimi so starši ter vsi »Dejči«, »Stipeti« in številni drugi, ki s svojim časom, energijo in predanostjo pogosto ostajajo v ozadju, brez njih pa vsega tega preprosto ne bi bilo.

Posebej rad imam tudi hokejske dvorane. Imel sem srečo, da sem jih obiskal že kar nekaj, in vsaka ima nekaj svojega – svojo zgodbo, svoje ljudi in svojo dušo. Ko stopim vanjo, imam vedno enak občutek: da sem tam, kamor spadam.

Kdo je bil trener, ki je nate najbolj vplival v Triglavu, in kaj si se od njega naučil?

To je res težko vprašanje. Pravzaprav je odgovor nanj tisto, kar dela HK Triglav Kranj nekaj posebnega – klub z veliko tradicijo, zgodovino in predvsem z ljudmi, ki vanj vlagajo svoje znanje, čas in srce.

Vsak trener mi je dal del sebe. Dan za dnem, uro za uro so nesebično vlagali svoje znanje, voljo, energijo in potrpežljivost. Ne samo na ledu, ampak tudi zunaj njega, kjer se oblikuje igralca in človeka. Do vseh gojim veliko spoštovanje, prav tako do kluba, zato se počutim privilegiranega, da sem lahko del te zgodbe.

Prav zato ne bi želel izpostaviti samo enega trenerja kot najpomembnejšega. Vsak je prišel v določenem obdobju moje poti, vsak mi je nekaj dal in vsak je pustil svoj pečat. Iz vseh teh izkušenj, nasvetov, zahtev in spodbud se je skozi leta sestavljala moja hokejska pot. Trenerji niso samo učitelji hokeja. So ljudje, ki mladim pomagajo oblikovati odnos do športa, dela, odgovornosti, spoštovanja in ekipe. Šele danes se zavedam, kako močno so me nekatere njihove besede in zahteve zaznamovale tudi za življenje.

Edo Hafner oziroma »Jedo«, kot sem ga klical, ko še nisem znal pravilno izgovoriti njegovega imena, je bil moj prvi trener. Skupaj z Anžetom Pintarjem sta mi v najzgodnejših letih »zapekla« hokejski program, ki se je na mojo srečo skozi leta samo še nadgrajeval. Takrat seveda še nisem razumel vsega, danes pa vem, kako pomembni so bili prav ti prvi koraki.

Kasneje je prišel Domen Jemec, s katerim smo osvojili naslov državnih in IHL prvakov v kategoriji U13. Od njega sem se naučil, kako pomembni so energija, vztrajnost in vera v ekipo. Žan Zupan je pustil velik pečat v kategoriji U15, ko so se začeli prvi resnejši koraki in je bilo treba poleg talenta pokazati tudi več discipline, odgovornosti in zrelosti.

Posebej bi omenil tudi Jureta Kozjeka in Mitjo Kerna, ki sta vedno priskočila na pomoč, kadar je bilo potrebno. Takšni ljudje igralcu veliko pomenijo, saj mu dajo občutek, da ni nikoli sam.

Ob vseh navedenih mi je ves čas stal ob strani tudi Gorazd Drinovec. Z njim sem preživel nešteto minut na ledu, na klopi in v pogovorih o hokeju. Predajal mi je razumevanje igre, taktiko in številne podrobnosti, ki jih danes uporabljam vsak dan.

Upam, da nisem koga izpustil, saj sem vsakemu od njih iskreno hvaležen. Ne samo za hokejsko znanje, ampak tudi za čas, potrpežljivost, zaupanje, pogovore in spodbude. To so stvari, ki jih človek z leti vedno bolj ceni.

Ob tem bi rad povedal še nekaj. Sem Triglavan in to bom ostal vse življenje. Ne vem, kdaj se bom vrnil – morda čez mesec, dve leti ali deset let – vem pa, da se bom nekoč vrnil.

Vedno s ponosom povem, od kod prihajam in kje sem naredil prve hokejske korake. HK Triglav Kranj me ni oblikoval samo kot hokejista, ampak tudi kot človeka. Kadar sem doma, se z veseljem vrnem v klub. Hvaležen sem, da mi vedno omogočijo treninge, trenerji pa si še danes vzamejo čas za nasvet, pogovor ali spodbudo. Takšne stvari človek nosi s seboj vse življenje in jih nikoli ne pozabi.

Pri 14 letih si že igral v ekipi s starejšimi fanti. Kako je bilo prvič stopiti na led proti bistveno močnejšim in večjim nasprotnikom?

Seveda je bila moja želja zaigrati kakšno leto prej med starejšimi, saj te takšni izzivi vlečejo naprej. Vendar imajo trenerji pri tem prefinjen občutek in zelo dobro vedo, kdaj je takšen korak za igralca primeren in ali je sploh potreben. Pri tem je preprosto treba zaupati njihovemu znanju, izkušnjam in občutku za razvoj igralca.

Ko sem prvič stopil na led v starejši starostni skupini, je bilo prisotno vse hkrati – velika želja, zdrava trema in spoštovanje do starejših ter fizično močnejših nasprotnikov. Vendar je ta občutek hitro izginil, saj smo na ledu zelo hitro postali ekipa. Takrat velikost in leta niso več igrali glavne vloge.

Starejši igralci so poskrbeli za nas mlajše, nam pomagali, svetovali in nas zaščitili, kadar je bilo to potrebno. Ko sem kasneje tudi sam postal starejši igralec, sem čutil enako odgovornost do mlajših. To se mi zdi nekaj zelo lepega, saj smo vsi enkrat mlajši in drugič starejši. Če starejši pomagajo mlajšim, se ta odnos prenaša iz generacije v generacijo.

Mislim, da je prav to ena od vrednot, ki sem jih odnesel iz HK Triglav Kranj. Pomoč, spoštovanje in pripadnost ekipi niso pomembni samo na ledu, ampak tudi zunaj njega. Te stvari človek nosi s seboj, kamorkoli ga pelje športna ali življenjska pot, in verjamem, da prav zaradi njih veliko lažje postaneš del vsake nove ekipe.

Teh trenutkov je bilo res ogromno. Toliko prijateljstev, nepozabnih dogodivščin na ledu in ob njem, da bi težko izpostavil samo enega. Že vsak odhod v dvorano mi je pomenil veliko veselje, trenutki druženja po treningih in tekmah v garderobi pa so bili nekaj posebnega. Prav tam so nastajale vezi in spomini, ki jih bom nosil s seboj vse življenje.

Če pa moram izbrati en sam trenutek, je to zagotovo osvojitev naslova IHL prvakov v kategoriji U13 v Celovcu. V finalni, zadnji in odločilni tekmi smo premagali izjemno močno in favorizirano ekipo KAC. Občutke po zadnjem sodnikovem žvižgu je težko opisati z besedami. Ves trud, treningi in odrekanja so se v tistem trenutku zlili v nepopisno veselje.

Še danes se z nasmehom spomnim slavja v garderobi, ko smo vsi skupaj na ves glas zapeli našo neuradno himno tiste sezone, Sara perché ti amo. Posnetek tistega trenutka na srečo še vedno obstaja. Ko ga pogledam, ne vidim le osvojenega prvenstva, ampak predvsem iskreno veselje ekipe, prijateljstvo in nepozabne trenutke, zaradi katerih je šport tako lep.

Kaj so ti v Triglavu dali, česar ti nihče ne more vzeti — kot igralcu in kot fantu?

Mislim, da se iz vsega, kar sem že povedal, marsikaj jasno vidi. Predvsem bi izpostavil neizmerno spoštovanje in ljubezen do športa, do ljudi in do vsega, kar hokej predstavlja. HK Triglav Kranj mi ni dal le hokejskega znanja, ampak veliko več. Dal mi je vrednote, ki jih bom nosil s seboj vse življenje.

V klubu sem se naučil, da uspeh nikoli ni delo posameznika, ampak ekipe. Da si moraš spoštovanje prislužiti z delom, da moraš ostati skromen tudi takrat, ko ti gre dobro, in da se po vsakem porazu pobereš ter nadaljuješ še močnejši. To so stvari, ki niso pomembne samo v športu, ampak tudi v življenju.

Triglav Kranj me je oblikoval v človeka, kakršen sem danes. Težko sodim, kako me vidijo drugi, vem pa, da se trudim ostati spoštljiv, delaven in pomagati ljudem okoli sebe, kadar koli lahko.

Klub mi je dal tudi zavedanje, da poraz nikoli ni konec sveta in da zmaga ni edina stvar, ki šteje. Oboje je le del poti. Na koncu so najpomembnejši zdravje, pošten odnos do dela, spoštovanje, prijateljstvo in skromnost. Prav majhne stvari človeka največkrat osrečijo. Če se tega zavedaš, postanejo tako hokej kot življenje veliko lepši in vsak nov izziv dobi pravi pomen.

To so stvari, ki mi jih nihče ne more vzeti. Rezultati se pozabijo, pokali prekrijejo prah, vrednote in ljudje, ki so ti jih pomagali zgraditi, pa ostanejo s teboj za vedno.

Slovenski klubi imajo omejeno število ledenih ur. Kako si kot otrok treniral poleg ledu — koliko dela je bilo zunaj dvorane?

Slovenija je v hokejskem smislu res poseben fenomen. Mesta, v katerih sem v zadnjem času igral, imajo pogosto sama toliko ledenih dvoran, kot jih premore vsa Slovenija. Praktično vsak klub v tujini ima na voljo vsaj dve ledeni ploskvi, zato je treningov na ledu veliko več, marsikje pa led ostane skozi vse leto ali se odstrani le za kratek čas.

Kljub temu mislim, da samo število ledenih ur še zdaleč ni edini pogoj za razvoj mladega igralca. Veliko je odvisno od kakovosti treninga, trenerjev, delovnih navad in predvsem od tega, koliko si pripravljen narediti tudi takrat, ko nisi na ledu.

HK Triglav Kranj je vsako poletje organiziral priprave v krajih, kjer smo lahko trenirali tudi na ledu. To je bilo odlično za razvoj hokejskih veščin, telesno pripravo in predvsem za povezovanje ekipe. Veliko časa smo namenili tudi treningom zunaj dvorane – teku, vajam za moč, koordinaciji, ravnotežju in gibljivosti. Takrat se morda niti ne zavedaš, kako pomembne so te stvari, kasneje pa vidiš, da prav one naredijo razliko.

Posebej bi rad poudaril pomen tako imenovanih »suhih treningov« po koncu sezone in neposredno pred začetkom nove. Vsem mladim igralcem in njihovim staršem bi položil na srce, naj zaupajo trenerjem in procesu dela. Morda se včasih zdi, da bi bilo lepše ves čas igrati samo hokej, vendar je prav delo zunaj ledene ploskve temelj vsega, kar pride pozneje. To je naložba, ki se obrestuje skozi celotno sezono in pogosto tudi veliko let pozneje.

Če sem se česa naučil, je to, da uspeha ne ustvarjajo samo ure na ledu. Ustvarjajo ga predvsem vztrajnost, disciplina in delo tudi takrat, ko te nihče ne gleda.

Ko si bil majhen, si na Zlatem polju gledal člansko ekipo. Je bil kdo od igralcev Triglava tvoj vzornik?

Ko sem bil mlajši, sem si ogledal skoraj vsako tekmo, ki sem jo lahko. Zame so bili vsi igralci članske ekipe pravi zvezdniki in pravzaprav tako ostaja še danes, saj se zdaj še veliko bolje zavedam, koliko truda, odrekanja in dela je potrebnega, da prideš do članskega moštva. Ekipa dosega lepe uspehe, njene tekme pa so vedno nekaj posebnega.

Z leti se pogled seveda spremeni. Kot otrok občuduješ zadetke in lepe poteze, danes pa opaziš tudi vse tisto, kar stoji za njimi – delo, disciplino, odgovornost in predanost.

Upam, da mi ne boste zamerili, če je bil moj največji vzornik kar moj starejši brat Maj, ki danes igra za člansko ekipo HK Triglav Kranj. Že kot otrok sem ga spremljal na treningih in tekmah ter si želel, da bi nekoč tudi sam hodil po podobni poti. Mislim, da je prav on tisti, zaradi katerega sem se v hokej zaljubil še toliko bolj.

Ob tem bi rad povedal še nekaj. Otroci, ki trenirajo hokej, naj si ogledajo čim več tekem. Staršem bi priporočil, da jih k temu spodbujajo in jih pripeljejo v dvorano. Ni lepšega občutka, kot sedeti na tribuni, navijati za svoj klub in občudovati igralce, ki jih želiš nekoč posnemati. Verjamem, da si bo vsak otrok med člani HK Triglav Kranj našel svojega vzornika, domov pa odšel z novo motivacijo, da bo na naslednjem treningu še bolj užival in dal od sebe še nekaj več.

Odhod na Češko in sezona v Plznu…

Kako je sploh prišlo do priložnosti v Plznu? Kdo te je opazil in kako je potekal prvi kontakt?

Še ena v nizu neverjetnih zgodb, v kateri so glavno vlogo odigrali čudoviti ljudje in srečne okoliščine. Oče mojega soigralca iz HK Triglav Kranj je predlagal, da bi skupaj odšla na poletni hokejski kamp na Češko. Starša sta se s tem strinjala, zato smo se skupaj s soigralcem in njegovim očetom odpravili na priprave.

Po uspešno opravljenem kampu so sledila povabila na mednarodne turnirje, kjer sem igral za češko ekipo. Po vsakem turnirju je bilo sodelovanja več, nato pa je prišel konkreten predlog trenerja, da bi se pridružil ekipi Pilsen Wolves, ki nastopa v češki ekstraligi U15.

Prvi stik je trener navezal prek očeta mojega soigralca, kmalu zatem pa je osebno poklical tudi mojega očeta. V pogovore so se nato vključili še drugi ljudje iz kluba in počasi smo začeli ugotavljati, da ne gre več samo za zanimivo idejo, ampak za resno priložnost.

Iskreno povedano se nam je vse skupaj sprva zdelo skoraj nerealno. Dolgo smo razmišljali, tehtali prednosti in odgovornosti ter odločitev sprejeli praktično v zadnjem trenutku. Danes sem hvaležen, da smo zbrali pogum in naredili ta korak, saj se je izkazalo, da je bila to ena najlepših odločitev na moji dosedanji športni poti.

Kdaj si doma prvič izgovoril stavek »rad bi šel v tujino« in kakšna je bila reakcija staršev?

Mislim, da so moje sanje enake sanjam skoraj vsakega mladega hokejista – nekoč zaigrati v ligi NHL. Seveda se dobro zavedam, da so to predvsem sanje. Konkurenca je neverjetna, pot do tja pa izjemno dolga in zahtevna. Kljub temu verjamem, da moraš imeti cilj, ki te žene naprej.

Ko sem po poletnem kampu na Češkem dobil možnost, da bi tam nadaljeval svojo hokejsko pot, sem doma prvič resno povedal, da bi rad odšel v tujino. Zdelo se mi je, da je to velika priložnost za razvoj, saj sem vedel, da pot do najvišje ravni hokeja pogosto vodi skozi močnejše lige in zahtevnejša okolja.

Seveda se kot štirinajstletnik nisem zavedal, kaj vse takšna odločitev prinese s seboj. Mislim, da sta se tega veliko bolj zavedala moja starša. Namesto da bi mi takoj rekla »da« ali »ne«, sta si vzela čas, preverila vse, kar se je dalo preveriti, se pogovorila z ljudmi in skušala sprejeti najboljšo odločitev. Na koncu sta mi zaupala in mi omogočila izkušnjo, ki je ne bi zamenjal za nič na svetu.

Danes vem, da ta odločitev ni zahtevala poguma samo od mene, ampak predvsem od njiju. O letu na Češkem bi lahko napisal celo knjigo – od prvega dne, ko smo prispeli v Plzen, do zelo čustvenega slovesa po zadnji tekmi. Vmes je bilo ogromno lepih trenutkov, nekaj težkih preizkušenj in veliko ljudi, ki so mi pomagali, da sem se tam počutil sprejetega.

Zelo sem hvaležen klubu Pilsen Wolves, da mi je odprl vrata in mi zaupal pomembno vlogo v ekipi. Očitno sem iz Kranja prinesel nekaj, kar so tam prepoznali in cenili, zato bom za to priložnost vedno iskreno hvaležen.

Kako izgleda prvi dan 14-letnika v tuji državi, brez jezika in brez prijateljev? Kaj je bilo najtežje v prvem mesecu?

Prvi dan je bil, milo rečeno, zelo nenavaden. Ko smo se zjutraj zbudili, smo si šli ogledat stanovanje, v katerem naj bi živel skupaj s soigralcem iz kluba Pilsen wolves in njegovo mamo. Takšen je bil dogovor s klubom. Že ob spoznanju, da bom moral na treninge hoditi z avtobusom, sem začutil nelagodje, saj je bilo zame vse novo – drugo okolje, drug jezik in popolnoma drugačen način življenja.

Ko smo si ogledali stanovanje, je hitro postalo jasno, da je premajhno za tri osebe. V tistem trenutku je celo kazalo, da se bom moral vrniti domov. Klub nam je sicer obljubil, da bo čim prej poiskal drugo rešitev, vendar smo bili takrat vsi precej razočarani in negotovi.

Na srečo se je zgodba hitro obrnila v lepšo smer. Družina mojega soigralca iz Triglava mi je odprla vrata svojega doma in mi ponudila bivanje pri njih. Stanovali so tik ob hokejski areni, kar mi je zelo olajšalo vsakdan. Za njihovo pomoč in srčnost jim bom vedno iskreno hvaležen.

Najtežji del prvega meseca ni bil hokej. Najtežje je bilo živeti brez družine in prijateljev. Domotožje je bilo prisotno skoraj vsak dan. Veliko mi je pomenilo, da sta me starša obiskovala, kadar koli sta lahko, še bolj pa to, da sem v Plznu zelo hitro našel dobre prijatelje.

Na ledu in v garderobi pa nisem imel nobenih težav. Soigralci so me že od prvega dne lepo sprejeli in kmalu sem postal del ekipe. Tudi z jezikom ni bilo večjih zapletov, saj večina govori angleško, v tem času pa sem se naučil tudi kar nekaj čeških besed in izrazov. Če se malo pošalim – prve besede, ki sem se jih naučil, verjetno niso bile ravno tiste, ki jih najdeš v učbeniku.

Kje si stanoval — pri družini, v internatu? Kako je bilo urejeno šolanje?

Tudi kar se tiče bivanja se je zame na koncu vedno srečno izteklo. Še danes sem neizmerno hvaležen vsem ljudem, ki so mi v teh trenutkih pomagali. Takšne stvari človek težko pozabi.

Šolanje sem ves čas opravljal preko šole v Sloveniji. Večino snovi sem predelal sam, preverjanja znanja pa sem opravljal, ko sem se vrnil domov, nekaj tudi na daljavo prek kamere. Učil sem se iz zapiskov, ki so mi jih v obliki fotografij pošiljali sošolci, ter iz učbenikov. Občasno sem imel tudi inštrukcije prek Zooma.

Na tem mestu bi se iskreno zahvalil Osnovni šoli Franceta Prešerna Kranj, ravnateljici, razredničarki, vsem učiteljem in seveda sošolcem. Brez njihovega razumevanja, pomoči in prilagodljivosti mi ne bi uspelo uspešno zaključiti šolskega leta. To pa bi pomenilo tudi konec moje športne poti, saj sta šolanje in hokej na tej ravni neločljivo povezana.

Tudi v tem pogledu sem imel neizmerno srečo, da sem bil obdan s tako srčnimi, nesebičnimi in dobrimi ljudmi. Če me kdo vpraša, kaj sem poleg hokeja odnesel s te izkušnje, je moj odgovor preprost – spoznanje, da na svetu živi veliko ljudi, ki so pripravljeni pomagati.

V čem se češki hokej najbolj razlikuje od slovenskega? Trening, tempo, disciplina, odnos do dela?

Češki in slovenski hokej se, vsaj v moji starostni skupini, po mojem mnenju zelo dobro dopolnjujeta. Občutek imam, da je v slovenskem hokeju nekoliko več poudarka na tehniki, ustvarjalnosti in kombinatorni igri, medtem ko je češki hokej hitrejši, bolj neposreden, fizično zahtevnejši in bolj usmerjen proti golu. Če igralec uspe povezati najboljše iz obeh okolij, lahko to znanje zelo dobro izkoristi za svoj razvoj in napredek.

Največja razlika so zagotovo pogoji za delo. V Plznu imajo dvorano z dvema ledenima površinama, sodoben fitnes in vse, kar potrebuješ za kakovosten razvoj. Takšni pogoji omogočajo več treningov na ledu, boljše načrtovanje dela in neprekinjen proces skozi celotno sezono. Ko obiščeš še druge dvorane po Češkem, vidiš, da so takšni pogoji tam precej običajni.

Ob tem se še bolj zaveš, koliko lahko v Sloveniji naredijo ljudje, ki delajo v hokeju. HK Triglav Kranj je klub z veliko tradicijo, znanjem in predvsem ljudmi, ki kljub omejenim pogojem ustvarjajo zelo kakovostno okolje za mlade igralce. Prav zato si želim, da bi slovenski hokej v prihodnosti dobil še boljše pogoje, saj je potencial zagotovo velik.

Velika razlika je tudi v odnosu širše okolice do hokeja. Na Češkem je to šport z izjemno tradicijo in velikim spoštovanjem. Ljudje ga spremljajo, o njem razpravljajo in ga jemljejo zelo resno. Občutek imaš, da vsak, ki je kakorkoli povezan s hokejem, prispeva svoj del k skupni zgodbi. Nič ni prepuščeno naključju.

Prav zato še toliko bolj cenim delo vodstva, trenerjev in vseh ljudi v HK Triglav Kranj. V precej zahtevnejših pogojih uspevajo ohranjati visoko raven strokovnega dela, odlično vzdušje in razvijati mlade igralce. To dokazujejo številni hokejisti iz Kranja, ki uspešno igrajo v slovenskih in tujih klubih. To je dokaz, da znanja, predanosti in kakovosti pri nas ne manjka. Če bi imeli še boljše pogoje za delo, sem prepričan, da bi lahko slovenski hokej dosegel še veliko več.

93 točk na 34 tekmah je izjemna številka. Si to pričakoval, ali te je sezona presenetila?

Že na začetku pogovora sem povedal, da točke niso najpomembnejša stvar v hokeju. Seveda pa, če mi dovolite nekaj neskromnosti, so občutki ob doseženem zadetku ali podaji za gol nekaj posebnega. To je nekaj, kar igralci zelo dobro poznamo – trenutek veselja, ko vidiš, da je tvoje delo pomagalo ekipi.

Vendar hokej ponuja veliko več kot samo statistiko. Neprecenljiv je občutek pripadnosti ekipi, ko vidiš zadovoljnega soigralca, ko nekoga dvigneš po napaki ali težkem trenutku, ko skupaj izpeljete lepo akcijo, čeprav se ne konča z zadetkom. Prav takšni trenutki naredijo hokej poseben in zaradi njih ga imamo igralci tako radi.

Zavedam se, da je za uspeh ekipe pomemben vsak posameznik. Vsak igralec ima svojo vlogo in vsak na svoj način prispeva k skupnemu rezultatu. Brez tega tudi posameznik ne more doseči ničesar.

Kar se tiče same sezone, jo lahko opišem kot sanjsko. Ne samo zaradi doseženih točk, ampak zaradi vsega, kar sem doživel. Napredoval sem kot igralec, uspešno zaključil 9. razred, spoznal veliko novih prijateljev, se naučil samostojnosti in sezono zaključil brez resnejših poškodb.

Veliko mi pomeni tudi zaupanje, ki sem ga dobil od ekipe Pilsen Wolves, saj so si želeli, da bi ostal pri njih. Prav tako sem prejel povabila iz več drugih klubov, kar razumem kot potrditev, da sem s svojim delom na pravi poti.

Če odgovorim neposredno – da, sezona me je presenetila. Ko sem odhajal na Češko, si nisem znal predstavljati, da se bo vse skupaj razvilo tako lepo. Predvsem sem vesel izkušnje, ljudi, ki sem jih spoznal, in vsega, kar sem se v tem letu naučil. To je nekaj, kar bom nosil s seboj ne glede na to, kam me bo vodila nadaljnja pot.

Kaj je bil prelomni trenutek sezone — tekma, po kateri si začutil, da spadaš zraven?

Mislim, da je bil prelomni trenutek sezone takrat, ko me je vodstvo lige oziroma kluba uvrstilo v ekipo U17. To je bilo zame veliko priznanje in predvsem znak zaupanja. Pomenilo mi je potrditev, da sem s svojim delom na pravi poti in da lahko igram tudi proti starejšim ter fizično močnejšim igralcem.

Posebej mi je v spominu ostala tekma proti Škodi Plzeň, ko sem ob koncu rednega dela, pri igri s šestimi igralci, dosegel zadetek za izenačenje in izsilil podaljšek. Težko je opisati občutke ob takšnem trenutku. Ko se vse zgodi v zadnjih sekundah, ko se dvigne celotna ekipa in ko občutiš energijo dvorane, je to nekaj, kar si zapomniš za vedno. Še posebej na Češkem, kjer ima hokej posebno mesto in kjer je vzdušje okoli tekem res nekaj posebnega.

To je bil moj prvi in tudi edini zadetek v češki Extraligi U17, vendar mi je igranje v tej ligi pomenilo veliko več kot samo statistiko. Tam sem se vsak dan srečeval z novimi izzivi, z igralci, ki so bili starejši, močnejši in bolj izkušeni.

Moram priznati, da sem v tej ligi izredno užival. Čeprav nisem dosegal toliko točk kot v svoji starostni kategoriji, sem imel občutek, da se kot igralec še hitreje razvijam. Tempo je bil višji, igra bolj fizična, odločitve pa je bilo treba sprejemati hitreje. Prav takšni izzivi so tisti, ki te prisilijo, da napreduješ in postajaš boljši igralec.

Kaj si na Češkem znal, česar tam vsi drugi niso — kje si imel prednost, ker si prišel iz Slovenije?

Dovolite mi, da se malo pošalim – jaz sem znal slovenski jezik, oni pa ne.

Če pa odgovorim resno, mislim, da je bila moja največja prednost to, da sem prišel popolnoma neobremenjen. Nisem poznal konkurence, nisem poznal imen igralcev in nisem razmišljal o tem, kdo je favorit. Preprosto sem igral tako, kot so od mene zahtevali trenerji, in dal na ledu vse od sebe.

Na Češkem so nekateri igralci že v moji starostni kategoriji prave hokejske osebnosti. Spremljajo jih mediji, klubi in zveza, v njihov razvoj se veliko vlaga, ekipe pa se načrtno sestavljajo. To je del njihovega sistema.

Moja prednost je bila morda prav v tem, da sem prišel iz drugega okolja in brez teh pričakovanj. Ko se tekma začne, pa imena in preteklost ne pomenijo nič več. Na ledu štejejo delo, želja, pripravljenost pomagati ekipi in sposobnost, da se odzoveš v trenutku. Večkrat se je tudi pokazalo, da so bili rezultati drugačni od pričakovanj mnogih.

Si kdaj razmišljal, da bi se vrnil domov? Kako si prebrodil tiste dni?

Ja, seveda. Pridejo tudi težki trenutki. Z družino smo zelo povezani, zato je povsem normalno, da pride dan, ko se vprašaš, ali ne bi bilo lažje vse skupaj pustiti in oditi domov. Mislim, da se s takšnimi občutki sreča skoraj vsak, ki gre tako mlad od doma.

Meni je pomagalo predvsem to, da nikoli nisem bil sam. Ob meni je bila družina iz Srbije, pri kateri sem najdlje živel, veliko podporo so mi nudili trenerji, klub, soigralci in seveda moja družina, ki mi je stala ob strani, čeprav je bila daleč. Posebej bi izpostavil očeta soigralca iz Triglava, ki je prav tako živel v Plznu. Vsak pogovor, vsako sporočilo ali klic je pomenil veliko.

Potem pa je prišel nov dan, nov trening, nova tekma ali nov izziv. Ko stopiš na led, za nekaj časa pozabiš na vse drugo. Spet začneš uživati v hokeju in dobiš novo energijo. Tako se je ta krog vedno znova sklenil.

Danes sem vesel, da sem tiste težke trenutke zdržal. Mislim, da sem prav zaradi njih dozorel kot človek. Naučili so me, da je včasih najtežje narediti naslednji korak, a prav ta korak te lahko pripelje zelo daleč. Te izkušnje mi bodo prišle sedaj prav, ko grem še dlje od doma in bo srečanj z družino in prijatelji še manj.

Koliko so ti pri prilagajanju pomagali soigralci in trenerji v Plznu?

Na kratko – pomagali so mi pri popolnoma vsem. Zelo hitro sem postal del garderobe in med soigralci sem se počutil sprejetega kot eden izmed njih. To mi je v novem okolju pomenilo ogromno.

Zanimivo je bilo tudi to, da me je trener nekajkrat prosil, naj s svojim pristopom in energijo poskušam dvigniti ekipo. Mislim, da sem del tega prinesel s seboj iz Triglava Kranj, kjer sem se naučil, kako pomembni so medsebojna podpora, pripadnost in pozitivno vzdušje v garderobi. To mi je bilo v veliko čast in hkrati potrditev, da sem se dobro vključil v ekipo.

Nisem bil deležen nobenih posebnih ugodnosti ali »crkljanja«, sem pa vedno dobil podporo in pomoč, kadar sem jo potreboval. Zaradi tega sem se v Plznu zelo dobro počutil.

Če moram omeniti eno stvar, ki mi je ostala nekoliko v grenkem spominu, je to, da mi klub ni dovolil udeležbe na reprezentančnem zboru. Tega sem si zelo želel, saj bi ponovno srečal svoje prijatelje in skupaj z najboljšimi slovenskimi igralci zastopal svojo državo. Odločitev sem spoštoval, čeprav mi takrat ni bilo lahko.

Pot v ZDA — Pittsburgh Penguins Elite…

Kdaj si izvedel, da te spremljajo iz Pittsburgha? Kje si bil, ko si dobil novico?

Iskreno povedano ne vem natančno, kdaj so me začeli spremljati. Mislim, da stvari potekajo nekoliko drugače, kot si jih večina predstavlja. Češko Extraligo v vseh starostnih kategorijah redno spremljajo skavti, trenerji, generalni managerji in agenti iz številnih evropskih klubov ter akademij, pa tudi iz Kanade in ZDA. Zato se zanimanje za igralce začne precej prej, kot se tega igralec sploh zaveda.

Proti koncu sezone so se stiki še okrepili. Kontaktirali so me različni ljudje iz hokejskega sveta, med njimi tudi dve agenciji, ki sta bili posebej vztrajni. Ena je delovala v Torontu, druga pa v Pittsburghu.

No, sprva sploh nisem načrtoval odhoda iz Evrope že v tej sezoni. Najbolj sem razmišljal o nadaljevanju poti pri Škodi Plzeň ali o odhodu v Red Bull Salzburg, kamor sem bil prav tako povabljen. Potem pa sem skozi pogovore, predstavitev programa in odnosa ljudi spoznal projekt Pittsburgh Penguins Elite. Njihova resnost, organiziranost in predvsem način, kako so predstavili moj razvoj, so me prepričali, da sem se na koncu odločil za njih.

Pri odločitvi niso bili pomembni samo vrhunski pogoji za treninge in igranje v eni najmočnejših lig za mojo starost, ampak tudi bivanje, šolanje in celotna skrb za igralca. Tudi na tem področju so pokazali veliko profesionalnosti in pripravljenosti pomagati, zato verjamem, da bom imel odlične pogoje za razvoj.

Končno novico sem izvedel ob telefonskem klicu agenta. Povedal mi je, da imajo ekipo, ki išče igralca z mojimi lastnostmi, in da bi si želeli, da svojo pot nadaljujem pri njih. Seveda sem bil tega zelo vesel, hkrati pa se zavedam, da je to šele začetek. Zdaj bo treba z delom dokazati, da je bilo njihovo zaupanje upravičeno. Po eni strani komaj čakam, da se vse začne, po drugi pa me veseli tudi to, da bom lahko v primerjavi z najboljšimi ameriškimi igralci videl, kje sem in koliko še lahko napredujem.

Kako je izgledal ta postopek — so te prišli gledat v živo, so gledali posnetke,…?

Vse tekme češke Extralige se prenašajo prek posebne hokejske spletne platforme in ostanejo shranjene v arhivu. Posebna analitična orodja omogočajo filtriranje igralcev, posameznih situacij in številnih drugih podatkov, kar skavtom, trenerjem in klubom precej olajša spremljanje posameznega igralca. Poleg tega imajo organizacije svoje skavte, ki redno obiskujejo tekmovanja in mednarodne turnirje.

Eden pomembnejših turnirjev zame je bil v Philadelphii, kjer sem igral za ekipo Czech Knights. Turnir smo odigrali zelo uspešno, tam pa so me skavti prišli opazovat tudi neposredno na klop. Takšni trenutki so kar malo neverjetni in se jih še dolgo spominjaš.

V mojem primeru sta nato veliko dela opravila agencija, ki me zastopa, in vodstvo Pittsburgh Penguins Elite. Zbrali so veliko informacij, pregledali posnetke tekem, spremljali moj razvoj in se na pogovore z nami zelo temeljito pripravili. Presenetilo me je, koliko podrobnosti o meni in mojem hokeju so poznali. Takrat sem dobil občutek, da stvari jemljejo zelo resno in da ne sprejemajo odločitev na podlagi ene ali dveh tekem.

Po končni odločitvi pa se je začel še drugi del zgodbe. Sledilo je veliko administrativnih postopkov, dokumentacije in urejanja vseh potrebnih dovoljenj za vključitev v ameriški hokejski sistem ter življenje in šolanje v Združenih državah. Tega je bilo precej več, kot sem si predstavljal, vendar je tudi pri tem vse potekalo zelo organizirano.

Si imel še kakšno drugo ponudbo? Zakaj ravno Pittsburgh?

Da, ponudb je bilo res veliko. Za nekoga, ki tega še ni doživel, si je težko predstavljati, kako lepo, hkrati pa tudi stresno obdobje je to. Prek agencij, skavtov, generalnih managerjev in trenerjev sem prejel ponudbe praktično vseh najmočnejših čeških klubov. Poleg tega sem imel možnosti za nadaljevanje kariere v Švici, na Švedskem, Slovaškem, v Kanadi in Združenih državah Amerike.

Resnično ne bi želel, da bi to zvenelo kot hvaljenje. Mislim, da je to precej običajno, če igraš v ligi, kakršna je češka Extraliga. Takšno zanimanje samo po sebi ne pomeni še ničesar. Vem, da se bom moral vsak dan znova dokazovati, če bom želel obstati v okolju, ki sem si ga izbral. Zavedam se tudi, da mi je do zdaj pri razvoju pomagala telesna višina, vendar bo ta v prihodnje vse manj pomembna. Vedno bolj bodo odločali znanje, moč, hitrost, kondicijska pripravljenost, značaj in delo, ki ga opraviš tudi zunaj ledene ploskve.

Ko sem sprejel odločitev, da Evropo zapustim že letos, mi je Pittsburgh po predstavitvi njihovega programa zelo hitro prirasel k srcu. Odločitev je bila sicer sprejeta razmeroma hitro, saj sem bil do takrat v resnih pogovorih tudi z ekipo Toronto Junior Canadiens.

V Pittsburghu so mi zelo podrobno predstavili način dela, trenažni proces, pogoje bivanja, šolanje in celotno organizacijo. Nisem dobil občutka, da izbirajo samo igralca, ampak da želijo celostno razviti človeka. Predstavili so mi jasno vizijo moje hokejske poti, predvsem pa načrt mojega razvoja. Seveda se zavedam, da v športu ni nobenih zagotovil. Pot si bo treba izboriti vsak dan znova, vendar imam občutek, da sem izbral okolje, ki mi za to ponuja najboljše možnosti.

Že zdaj smo praktično vsakodnevno v stiku. Pri pripravi mojega prihoda sodeluje veliko ljudi in res se čuti, da želijo pomagati pri vsakem koraku. Ta odnos mi pomeni ogromno in mi daje občutek zaupanja. Prvi vtisi so res izjemni, zdaj pa je čas, da z delom upravičim njihovo zaupanje.

Kaj konkretno te čaka — kje boš živel, kako bo s šolo, koliko treningov in tekem na teden?

Čeprav ekipa nosi ime Pittsburgh Penguins Elite, ne trenira v središču Pittsburgha, ampak v Cranberry Townshipu, približno pol ure vožnje severno od mesta. Gre za mirno, urejeno in zelo varno predmestje, ki je v zadnjih letih postalo eno najpomembnejših hokejskih središč v regiji. Prav tam stoji UPMC Lemieux Sports Complex – uradni vadbeni center moštva Pittsburgh Penguins, kjer trenirajo tudi njihove razvojne selekcije.

Prav v Cranberry Townshipu me čaka tudi nastanitev. Živel bom v čudoviti hiši pri gostiteljski družini, ki mi bo nudila vse, kar potrebujem za življenje, šolanje in športni razvoj. Hiša je na odlični lokaciji, v neposredni bližini šole in hokejskega centra, kar bo zelo olajšalo vsakdan.

V Ameriki je povsem običajno, da mladi hokejisti bivajo pri gostiteljskih družinah. Pri nas je to morda nekoliko težje razumeti, tam pa je tak način življenja nekaj povsem običajnega. Družine to sprejemajo z velikim ponosom in veseljem, saj želijo pomagati mladim športnikom pri njihovem razvoju. Tudi družina, pri kateri bom živel, je tesno povezana s hokejem, zato verjamem, da se bom pri njih dobro počutil.

Posebna izkušnja bo tudi šolanje. Ameriški šolski sistem je precej drugačen od našega, pouk poteka tudi v šolskih uniformah, kar bo zame nekaj novega. Šolanje bom jemal zelo resno, saj želim ustvariti dobre pogoje za morebiten kasnejši vpis na kolidž. Tudi tam velja, da brez uspeha v šoli ni uspeha v športu.

Kolikor sem seznanjen, nas običajno čakata dva treninga na dan. Delo je zelo individualizirano, saj igralce ves čas spremljajo in na podlagi njihovega razvoja prilagajajo vsebino ter intenzivnost treningov. Poleg tega bomo v povprečju odigrali približno dve tekmi na teden, pomemben del sezone pa predstavljajo tudi številni turnirji, na katerih igralce spremljajo skavti, trenerji in predstavniki različnih organizacij.

Zato me glede hokejskega razvoja res ne skrbi. Pred menoj bo ogromno dela, odlični pogoji in okolje, v katerem bo vse odvisno predvsem od tega, koliko bom pripravljen vložiti vase. To pa je izziv, ki se ga zelo veselim.

Pri 189 cm in 81 kg si eden večjih v svoji generaciji. Ti bo v ZDA to prednost ali te tam čaka več enakih?

To sem deloma že omenil. V Sloveniji sem bil med višjimi igralci svoje generacije. Na Češkem je bilo takšnih igralcev že precej več in skoraj vsaka ekipa je imela nekaj zelo visokih fantov. V Ameriki pričakujem, da bo takšna konkurenca še večja, zato svoje višine ne dojemam kot posebno prednost.

Poleg tega se zavedam, da smo nekateri v razvoju nekoliko prehiteli vrstnike, drugi pa nas zdaj postopoma dohitevajo. To je povsem normalen del odraščanja in razvoja športnika.

Sam igralcev nikoli ne ocenjujem predvsem po telesnih značilnostih. Veliko pomembnejši se mi zdijo hokejska inteligenca, odnos do dela, tehnika, hitrost, drsanje in sposobnost sprejemanja pravih odločitev v igri. To so lastnosti, ki jih tudi sam občudujem pri drugih igralcih in za katere verjamem, da na dolgi rok naredijo največjo razliko.

Kar se mene tiče, zelo dobro vem, kje imam še največ prostora za napredek. Predvsem bom moral veliko delati na moči, hitrosti, tehniki in vseh podrobnostih, ki igralca naredijo boljšega. Višina je lahko določena prednost, vendar brez vsakodnevnega dela sama po sebi ne pomeni prav nič.

Kaj je tvoj cilj za prvo sezono v ZDA — številke ali nekaj drugega?

Če sem iskren, si ne postavljam ciljev v obliki števila golov ali točk. Seveda je vsak igralec vesel, ko prispeva k uspehu ekipe tudi na ta način, vendar sem že večkrat povedal, da številke same po sebi ne povedo vsega.

Moj prvi cilj bo, da se čim hitreje prilagodim novemu okolju, jeziku, načinu življenja, šoli in ameriškemu hokeju. Verjamem, da bo to velik korak in želim ga izkoristiti čim bolje.

Na ledu si želim vsak dan napredovati. Želim postati igralec na katerega se lahko trenerji in ekipa vedno zanesejo. Če bom ob tem dobil zaupanje trenerjev, veliko igral in napredoval iz tedna v teden, bom sezono ocenil kot uspešno.

Največji cilj pa je, da bom ob koncu sezone lahko pogledal nazaj in rekel, da sem izkoristil priložnost, ki sem jo dobil na ledu in ob njem. Če bo to uspelo, bodo tudi številke prej ali slej prišle same od sebe.

Pittsburgh je klub Lemieuxa, Jagra, Crosbyja. Kaj ti pomeni, da nosiš isti znak?

To mi pomeni predvsem veliko čast, hkrati pa tudi veliko odgovornost. Ko izgovoriš imena, kot so Mario Lemieux, Jaromír Jágr in Sidney Crosby, govoriš o igralcih, ki so zaznamovali svetovni hokej. Zavedam se, da jaz nisem oni in da me čaka še ogromno dela, vendar je poseben občutek nositi znak organizacije, s katero so povezana takšna imena.

Posebej zanimivo je, da sem imel v pretekli sezoni priložnost igrati tudi v Kladnu. Stopiti na led v dvorani, kjer je igral Jaromír Jágr in kjer je bil v tistem času še vedno lastnik kluba, je bila zame posebna izkušnja. Takšni trenutki ti dajo misliti, kako bogato zgodovino ima hokej in koliko truda je bilo potrebnega, da so takšni igralci postali to, kar so.

Ko sem spoznal družino, pri kateri bom živel v Ameriki, me je presenetila še ena zanimivost. V moji sobi visi velika slika Sidneyja Crosbyja. Morda se komu zdi to malenkost, meni pa veliko pove o tem, kako močno ljudje tam živijo s hokejem in koliko jim pomeni klub Pittsburgh Penguins. Takšne stvari začutiš že ob prvem stiku z okoljem.

Vse to mi daje dodatno motivacijo. Ne zato, ker bi se primerjal z največjimi, ampak zato, ker bi rad vsak dan naredil korak naprej in bil vreden zaupanja ljudi, ki so mi ponudili to priložnost. Sanje so, da bom nekoč lahko rekel, da sem svojo pot gradil z enako predanostjo, kot so jo oni.

Kje se vidiš čez pet let? In kje bi si želel igrati, če bi lahko izbral eno samo ligo?

Če bi govoril o sanjah, je odgovor enak kot takrat, ko sem bil še otrok – NHL. To so sanje, ki jih imam še danes. Spomnim se, da sem očetu že v času, ko sem igral v Kranju in se mi niti približno ni sanjalo, da bom nekoč zapustil HK Triglav Kranj, obljubil, da bom pri 18 letih igral v NHL. Seveda je bila to predvsem otroška želja in domišljija, vendar so takšne sanje tudi del športa in nekaj, kar te žene naprej.

Če pa sem povsem realen, vem, da je pred menoj še ogromno dela. Najprej se moram dokazati v novem okolju – prvi mesec, prvo sezono in potem naprej. Vsak korak je treba narediti posebej in si ga zaslužiti.

Doma smo se o tem veliko pogovarjali in imamo stvari zelo jasno postavljene. Ne bom si štel za neuspeh, če bi se iz kakršnegakoli razloga vrnil domov. Četudi kmalu. V športu se lahko zgodi marsikaj in pomembno je, da veš, da si dal vse od sebe. Neuspeh bi bil zame predvsem to, da priložnosti, ki sem jo dobil, ne bi izkoristil in ne bi poskusil.

Seveda si želim čim dlje ostati na tej poti in videti, kam me lahko pripelje. Če bi se nekoč vrnil v Kranj, pa bi bila ena najlepših stvari, ki bi se mi lahko zgodila, da bi zaigral skupaj z bratom v članskem moštvu HK Triglav. Tudi to je posebna želja in nekaj, kar bi mi veliko pomenilo.

Kaj boš pogrešal doma? Kaj bo prva stvar, ki jo narediš, ko se poleti vrneš v Kranj?

Vrniti se domov je neizmerno lepo. Kadarkoli. Pogrešam družino. Tisto, kar pogrešam, ko se vrnem, so prijatelji in super pogoji za trening. No, vsaj v tem pogledu moram biti kritičen do sebe, saj se da trenirati vedno in v vseh pogojih. Ko se vrnem takoj najdem prijatelje in soigralce iz Triglava. Z njimi se družim tudi v večernih urah. Toliko vsega si imamo povedati.

Kaj bi rekel 8-letnemu fantu, ki danes prvič stopa na led Zlatega polja in sanja isto, kar si sanjal ti?

Rekel bi mu, naj predvsem uživa. Naj se veseli vsakega treninga, vsakega drsanja, vsakega druženja s soigralci in vsakega trenutka, ki ga preživi v garderobi ter na ledu. Ko si otrok, se ti mogoče zdi, da so najpomembnejši zadetki, zmage in pokali, vendar z leti ugotoviš, da so najlepši spomini pogosto povezani z ljudmi, ki jih spoznaš, in z izkušnjami, ki jih doživiš.

Povedal bi mu tudi, naj zaupa trenerjem, staršem in ljudem okoli sebe. Sam sem imel veliko srečo, da so me od prvih korakov spremljali ljudje, ki so mi pomagali rasti kot igralcu in kot človeku. Brez njihovega časa, potrpežljivosti in podpore danes ne bi bil tukaj, kjer sem.

Rekel bi mu, naj nikoli ne obupa, tudi ko pridejo težji trenutki. Tudi sam sem jih doživel in prav takšni trenutki te največ naučijo. Hkrati pa naj ostane skromen, spoštljiv do soigralcev, trenerjev in nasprotnikov. Hokej je ekipni šport in sam ne prideš daleč.

In mogoče bi mu povedal še nekaj: sanje so dovoljene. Tudi če se ti danes zdi nekaj skoraj nemogoče, nikoli ne veš, kam te lahko pripeljejo ljubezen do športa, delo in vztrajnost. Sam sem kot majhen fant stal na istem ledu na Zlatem polju in sanjal svoje sanje. Danes sem hvaležen za vsako minuto te poti.

Kaj bi svetoval staršem, ki razmišljajo, ali naj otroku dovolijo takšen korak?

Staršem bi svetoval predvsem, naj poslušajo otroka in ga dobro poznajo. Takšen korak ni primeren za vsakega otroka in tudi ni dovolj samo želja po uspehu. Pomembno je, da je otrok pripravljen sprejeti odgovornost, samostojnost in tudi težje trenutke, ki pridejo skupaj z odhodom v tujino.

Hkrati bi jim povedal, naj se ne bojijo priložnosti, če vidijo, da je otrok nanjo pripravljen. Meni je bilo lažje, ker sem imel ob sebi starše, ki so mi zaupali, vendar so bili ves čas prisotni in so me podpirali. Nikoli niso odločali namesto mene, vedno pa so mi pomagali razumeti situacije in sprejemati prave odločitve.

Zelo pomembno je, da starši ne gledajo samo na hokej. Rezultat, pogodba ali morebitni uspeh niso edino merilo. Pomembno je okolje, v katerem bo otrok živel, kako bo urejeno šolanje, kdo ga bo spremljal in kakšni ljudje ga bodo obkrožali. Mlad športnik se ne razvija samo kot igralec, ampak predvsem kot človek.

Sam sem imel veliko srečo, da sem bil obkrožen z ljudmi, ki so mi pomagali – domačo družino, trenerji, soigralci in družinami, pri katerih sem bival. Zaradi njih ta pot ni bila samo hokejska izkušnja, ampak življenjska šola.

Če otrok čuti, da je pripravljen in ima ob sebi pravo podporo, bi mu takšno priložnost svetoval. Hkrati pa je pomembno, da vsi skupaj vedo, da športna pot ni vedno ravna črta. Najpomembneje je, da otrok ob vsem tem ostane srečen, zdrav in da uživa v poti.

Ob tem bi rad dodal še nekaj, kar se mi zdi zelo pomembno. Staršem, ki razmišljajo o podobnem koraku, bi svetoval, naj nikoli ne pozabijo na okolje, iz katerega otrok prihaja. Sam sem imel to srečo, da sem svoje prve hokejske korake naredil v HK Triglav Kranj.

Triglav ni samo klub, kjer se trenira hokej. Je okolje, kjer mladi igralci rastejo, se učijo odgovornosti, spoštovanja, pripadnosti in vrednot, ki jih nosiš s seboj tudi takrat, ko odideš drugam. V vseh letih sem spoznal ogromno ljudi, ki so v klub vložili svoj čas, znanje in energijo, pogosto tudi več, kot se od njih pričakuje.

Starši lahko klubu zaupajo, saj je HK Triglav Kranj klub, ki za otroke skrbi celostno. Seveda je cilj vzgojiti dobre hokejiste, vendar je enako pomembno, kakšni ljudje postanejo. Prav ta odnos do igralcev, trenerjev, staršev in celotne skupnosti je nekaj, kar Triglav dela posebnega.

Kamorkoli bom šel, bom vedno ponosno povedal, da sem Triglavan in da so bili prav tam položeni moji prvi hokejski temelji. Za vse, kar sem do danes dosegel in za vse, kar me še čaka, bo HK Triglav Kranj vedno pomemben del moje zgodbe.

Maks, hvala za iskren in odprt pogovor. V imenu celotnega kluba ti želimo srečno pot čez Atlantik — z znanjem, delovnimi navadami in vrednotami, ki si jih gradil na Zlatem polju, si na to pot dobro pripravljen.

Vrata našega kluba bodo zate vedno odprta. Kot sam praviš: enkrat Triglavan, vedno Triglavan.

Celotna klubska družina bo tvojo pot spremljala s ponosom. Srečno, Maks! 🏒

Vsi mladi, ki želite svoje prve hokejske korake narediti tam, kjer jih je naredil tudi Maks — pridružite se hokejski šoli HK Triglav Kranj. Informacije o vpisu najdete na hktriglav.si.

.