Mnogi ga poznate kot golgeterja, ki je še pred kratkim tvoril odličen napad s soigralcema Terlikarjem in Grošljem, pred sezono 2022/2023 pa je končal svojo igralsko kariero in se posvetil treniranju hokejske šole in članic. Danes spoznavamo Žana Zupana.
Kot otrok Triglava si v dresu Orlov odigral številne tekme. Nekaj si jih izkusil tudi v dresu Celja, Jesenic in Bleda. Se ti je kdaj ponudila priložnost za prestop v tujino?
Triglav je moj matični klub pri katerem sem začel in na koncu tudi zaključil z igranjem hokeja. V svoji karieri sem poleg triglavskega dresa, v mlajših selekcijah oblekel tudi blejskega, vendar takrat je bilo to zaradi sile razmer, ko se je v Kranju podrlo drsališče smo se v nekaterih kategorijah bili primorani združiti z blejskimi sovrstniki. Kot mladinec sem bil tudi posojen v člansko ekipo Bleda, ki je takrat igrala v »Slohokej« ligi. Redni del sezone sem odigral na Bledu, končnico pa odigral za Triglav. V klubu so mi ponudili tudi možnost igranja na Jesenicah, kjer sem kot posojen igralec v sezoni 2012/13 igral v ligi EBYSL.
V sezoni 2015/16 je prišel klic iz Celja. Za odhod v Celje sem se takrat odločil, ker sem želel ostati v ligi INL, kjer smo prejšnje sezone igrali tudi v Kranju. Priznam, da mi je takrat tudi ustrezalo zamenjati okolje, vendar glavni razlog za odhod v Celje je bil ostati v stiku z višjim nivojem hokeja.
Nekaj priložnosti za odhod v tujino se je ponudilo, vendar sem najprej želel zaključiti srednjo šolo in sem v določenih trenutkih prednost namenil šoli. Resnejši pogovori o odhodu v tujino so prišli kasneje, ko smo se dogovarjali za odhod v Lyon, vendar se takrat žal ni izšlo vse po načrtih. V tisti sezoni me je kontaktiral tudi trener z Norveške, vendar se zaradi danih pogojev nisem odločil sprejeti povabila in sezono sem zaključil doma. V nekem trenutku sem prišel do točke, ko sem se odločal med zasledovanjem profesionalne kariere ali zaključiti študij in nadaljevati s hokejem ljubiteljsko. Odločil sem se zaključiti študij in dobiti službo. Odločitve, ki sem jo sprejel ne obžalujem.
Pred sezono 2022/2023 si se torej odločil, da drsalke obesiš na klin in se posvetiš trenerskemu delu. Kako je prišlo do te odločitve?
Odločitev res ni bila lahka, saj je bil hokej, no še vedno je del mene in mojega vsakdana. Po pravici povedano enostavno nisem več zmogel tempa, ki sem ga imel zadnje tri sezone. Igranje ter treniranje dveh selekcij (hokejske šole in članic) poleg redne službe je pustilo svoj »davek«. V zadnji sezoni sem imel tudi nekaj problemov s poškodbami, ki so bile verjetno posledice prejšnjih nesaniranih poškodb. Kot sem že omenil, sem zopet prišel do točke, kjer sem se moral vprašati kako naprej in kaj določene odločitve potegnejo za sabo. Dolgo časa sem potreboval, da sem si lahko priznal, da žal ne zdržim več takega ritma kljub vsej podpori, ki sem jo dobival s strani kluba in seveda tudi svoje punce.
Trenersko delo opravljam že nekaj let in pri tem delu tudi uživam ter si želim narediti še korak naprej v tej vlogi, kar pa žal ne bi bilo mogoče, če bi nadaljeval z igranjem, saj ne bi mogel biti 100% v obeh vlogah.
Te je kdaj mogoče zamikalo, da bi spet obul drsalke in pomagal članski ekipi?
Moram priznati, da me je lansko poletje kar malo skrbelo kako bo, ko se bodo začeli treningi na ledu in potem še tekme, mene pa ne bo zraven hehe. Seveda me je mikalo, kot sem že rekel hokej, treningi in tekme so bili del mojega vsakdana dolgih 26 let. Ni samo hokej tisto kar pogrešaš oziroma ti manjka po zaključku. Manjka druženje, hec, neka rutina, v bistvu stvari, ki se dogajajo izven ledu. Seveda sem pogrešal tudi treninge in tekme. Tudi ponudila se je priložnost, da bi lansko sezono še enkrat oblekel članski dres, imeli so nekaj težav s poškodbami, vendar bi, glede na mojo takratno pripravljenost, težko kaj pripomogel. Kljub vsem težavam s poškodbami pa je članska ekipa že tretjič zapored igrala v finalu IHL-a in to ni prišlo samo po sebi, vendar je dokaz, da kljub vsem oviram fantje garajo za dosežke članske ekipe in dajejo dober vzgled mlajšim selekcijam.
Ker si predan športu, je bilo trenersko delo verjetno logičen korak naprej. V zadnjih dveh sezonah si poleg članic treniral še naše najmlajše hokejiste in hokejistke. Kakšni so tvoji načrti v letošnji sezoni?
Trenerstvo me je že od nekdaj zanimalo in ko se mi je ponudila priložnost za delo z najmlajšimi, sem to z veseljem sprejel. V zadnjih sezonah sem treniral selekcijo hokejske šole in selekcijo članic, s prihajajočo sezono pa so mi v klubu ponudili sodelovanje v kategoriji U15, kar bo zame nekaj novega.
Načrti za letošnjo sezono pri selekciji članic so v prvi vrsti gradnja nove sredine, saj se je na žalost poslovilo kar nekaj starejših in ključnih igralk. Nekatere so morale zaradi družinskih in službenih obveznosti žal skleniti svojo hokejsko kariero, dve igralki se podajata novim izzivom naproti in bosta prihajajočo sezono igrali pri avstrijskem KAC-u in Villachu. V načrtu imam tudi vključitev mlajših punc, ki trenirajo pri mlajših selekcijah in jih nekako vpeljati in spoznati z žensko ekipo.
Glede načrtov pri selekciji dečkov težko govorim, ker kot sem omenil bo to zame nova izkušnja in še nisem razmišljal okoli tega. Med suhimi treningi sem predvsem spoznaval ekipo in si že ustvaril neko sliko. V prvi vrsti je v načrtu definitivno zagotavljati možnosti za razvoj in glede na število igralcev, ki jih trenutno ima ekipa dečkov, ustvariti neko zdravo konkurenco.
Služba in treningi ti zagotovo zasedejo velik del tvojega vsakdana. Kako ti uspeva usklajevanje urnika treningov z redno službo?
Ne bom lagal, na trenutke ni bilo enostavno. Vendar kakor pravijo, tam kjer je volja, tam je pot (smeh). Seveda mi je to usklajevanje lažje uspevalo zaradi fleksibilnega delavnika, ki ga imam v službi, vendar kljub temu ni bilo enostavno. Moram reči, da gre tukaj tudi veliko zaslug moji punci Tamari, ki me je kljub natrpanemu urniku in kar precejšnji odsotnosti vedno podpirala in se ogromno prilagajala, da mi je to vse uspevalo.
Kot sem že omenil sem prav zaradi vsega tega usklajevanja in prilagajanja bil primoran nekako razmisliti kako naprej, saj poleg svojih tekem in treningov in potem še treningov in turnirjev hokejske šole ter treningov in tekem članic zmanjka časa za zadostno regeneracijo, kar pa se mi je iz sezone v sezono poznalo. Predvsem so bili izraziti petki, ko smo s člani s treningom zaključili okoli osme ure zvečer, potem sem uro in pol čakal še na trening s članicami, saj zaradi zasedenosti ledu ni šlo drugače. Trening smo zaključili okoli 23. ure, v soboto zjutraj je bil trening hokejske šole, popoldan pa sem imel še tekmo.
Vse to usklajevanje mi je uspevalo zaradi ljubezni do športa in hokeja.
Lahko rečemo, da je ženski hokej v zadnjih nekaj letih napredoval. Kako bi ti opisal ta napredek? Kje vidiš največ sprememb in kje vidiš še določene rezerve?
Preden sem prevzel žensko ekipo kot glavni trener, sem v ženski ekipi deloval kot pomočnik trenerja takratnemu glavnemu trenerju Krajncu in se v tisti sezoni nekoliko spoznal z žensko ekipo v Kranju. Takratna ekipa punc je bila po večini sestavljena predvsem iz novink, ki so se navdušile nad hokejom oziroma so se želele preizkusiti v tem športu – z njimi sem v večji meri delal jaz, Gregor je delal s puncami, ki so bile v hokeju že dalj časa. Tukaj moram izpostaviti, da je težji del opravil Gregor, saj se je v tistem času ekipa članic tako rekoč ustvarila na novo.
V zadnjih letih je napredek res viden, največ pa je k temu pripomogla sezona 2020/21, ko so zaradi takratne epidemije Covid, punce na ledu trenirale 4 do 5 krat tedensko. V tistem času je bil napredek viden iz tedna v teden, predvsem smo naredili velik korak v samem drsanju in individualnih tehničnih elementih, ki so nam kasneje omogočili tudi preskok v sami taktični igri. V tem času nam je nesebično priskočil na pomoč tudi Domen Jemec, trener selekcije U13 z veliko izkušnjami ter človek s še večjim srcem.
Kot največjo spremembo v ženski ekipi bi izpostavil pristop punc do treningov, tekem in športa. Ko sem v začetku začel s sodelovanjem v ženski ekipi je bilo to zame nekaj povsem novega, drugačen pristop in odnos, ki sem ga bil vajen sam skozi vsa hokejska leta. V zadnjih letih se je to v veliki meri spremenilo, saj so punce v prvi vrsti pokazale same sebi česa so zmožne, če so pripravljene za to garati.
Napredek ni zaostal tudi rezultatsko, saj so bile punce iz sezono v sezono bližje željenemu cilju – 1. mesto v državnem prvenstvu. V zadnjih dveh sezonah smo bili s puncami vse do zadnjih tekem v resnem boju za osvojitev naslova državnih prvakinj. Na žalost nam to zaenkrat še ni uspelo oziroma nam ni bilo namenjeno, v določenih trenutkih nam je zmanjkalo izkušenj in nekaj športne sreče. Kljub spodrsljajem smo se, tako jaz kot tudi punce, veliko naučili in dobili potrebne izkušnje, ki nam bodo v prihodnosti prišle še kako prav. Čeprav smo bili letos do polovice sezone resni favoriti za naslov prvakinj, so vse poškodbe in težave, s katerimi smo se spoprijemali na koncu prekrižali načrte. Kljub ponovnem drugem mestu in ne uresničenemu cilju, so punce morale za ta dosežek trdo garati, nič ni bilo samoumevno in nič jim ni bilo dano.
Največ rezerv je definitivno v prepoznavnosti ženskega hokeja in s tem povezane stvari, kot so število treningov in na splošno odnos do ženskega hokeja v Sloveniji. Problem nastaja tudi zaradi starostnega razpona, ki ga imamo v ženskem hokeju in to še dodatno otežuje iskanje prostih terminov za treninge. V ekipi imamo dekleta, ki redno hodijo v službo, nekatere imajo že družine, nekatere študirajo in nekatere so še v srednjih šolah. Vendar moram reči, da se kljub vsemu v klubu stvari izboljšujejo in tudi ženski hokej v Kranju napreduje. Mogoče se bo slišalo pristransko, vendar mislim, da bi si ženski hokej v Sloveniji zaslužil boljše pogoje. Vedno več je mlajših deklet, ki s hokejem pričenjajo že z mladimi leti, trenirajo in tekmujejo s fanti dokler jim fizično lahko sledijo, kar je nekako do kategorije U15. Potem se bodo te punce pridružile v žensko ekipo, če klub sploh ima žensko ekipo ali pa bodo primorane zaključiti z igranjem.
V načrtu je sestava ženske reprezentance do 18 let, ki bi delovala kot lažji prehod v žensko člansko reprezentanco. V našem klubu je bil predlog zelo dobro podprt in upam, da se bo ta projekt podprl tudi s strani drugih klubov in izpeljal do konca.
Poznamo te tudi kot velikega zagovornika zdrave in uravnotežene prehrane. Pri kateri starosti bi po tvojem mnenju morali starši mlade hokejiste pričeti spoznavati z zdravo prehrano?
Večkrat sem na ta račun tudi pohecan (smeh). Kaj naj rečem, najbolje, da čim prej vendar mislim, da tukaj ni neke starostne lestvice oz. mejnika, kdaj bi se moralo otroke začeti navajati na »zdravo« prehrano. Pomembno je, da tudi otroci vedo zakaj potrebujejo uravnoteženo prehrano in kaj to pomeni za njihov razvoj kot športnika in na splošno za življenje. Vendar kot sem že omenil, je to zelo subjektivna tema in stvar posameznika.
Smo v času, ko imajo otroci res veliko količino treningov, poleg klubskih, starši iščejo še dodatne aktivnosti, ki bi otrokom omogočale napredek, vendar pri vseh dodatnih obremenitvah pozabljamo na regeneracijo. Kakovostno se lahko regeneriramo le z uravnoteženo in ustrezno prehrano ter zadostne količine vode. Včasih je manj več in je potrebno stopiti korak nazaj in pogledati širšo sliko.
Mislim, da je klub dve leti nazaj organiziral oziroma omogočil igralcem in staršem udeležbo na predavanju športne prehrane. Kolikor mi je znano, je bilo na tem predavanju zelo malo staršev. Le kako bi bilo, če bi organizirali predavanje o individualnih treningih?
Vemo, da sta nogomet in košarka kar nekoliko v prednosti kar se tiče vsakoletnega vpisa otrok v športno dejavnost. Ali si bil v zadnji sezoni kot trener zadovoljen s številom novo vpisanih otrok?
Zadnja leta je vpis v hokejsko šolo zadovoljiv oziroma kar dober. Točne številke ne vem ampak mislim, da se je v zadnjih sezonah povprečno vpisalo okoli 25 novih otrok. Kako je v drugih športih nimam informacij.
Za konec pa še kratek nasvet/vzpodbuda za najmlajše hokejiste in hokejistke.
Misel, ki je meni še vedno najbolj ostala v spominu: »goals are for people that care about winning that one time. Habits and behaviors – the process, are for people that want to win again and again.«
Potrebno je uživati v procesu, ga razumeti potem bodo rezultati prišli znova in znova.
