Kdor si je v prejšnjih sezonah že ogledal kakšno tekmo ekipe članic, je na ledu zagotovo opazil Pijo Strniša. 26 – letna slovenska reprezentantka bo letos igrala že 11. sezono v dresu kranjskih Orlic. Kako je Pija pričela z igranjem hokeja, s katerim športom se je ukvarjala preden je zadrsala na ledeni ploskvi kranjske dvorane in še marsikaj, pa lahko izveste v današnjem intervjuju.
Pozdravljena Pija, najprej se vrniva v preteklost in sicer v obdobje, ko si pričela s treniranjem hokeja. Pri katerih letih si se prvič srečala s hokejem in kdo te je navdušil?
“S hokejem sem se spoznala že v otroštvu na vaškem bajerju, kamor sva z očetom hodila drsat. Tudi on je bil hokejist in že od samega začetka moj vzornik in mentor. Hokej mi je bil od vedno všeč, vendar nisem vedela, da ga igrajo tudi punce. Od ranega otroštva sem trenirala tenis, potem pa sem bila zaradi poškodbe hrbta primorana zaključit. Po naključju sem v časopisu zasledila poziv k vpisu v žensko hokejsko ekipo in se navdušeno odločila, da moram kljub težavam s hrbtom vsaj poskusiti. V klubu sem tako začela trenirat precej pozno – pri šestnajstih letih”.
Že skorajda celotno hokejsko kariero, z izjemo dveh sezon, ki si jih preživela v dresu Olimpije, si članica kluba HK Triglav Kranj. Se ti je kdaj odprla priložnost za igranje v tujini?
“Odkar igram hokej sem članica HK Triglav Kranj, za Olimpijo pa sem igrala razširjeno Avstrijsko ligo EWHL. Možnosti za tujino nisem imela oz. jih niti nisem iskala, saj sem imela prioritetne cilje usmerjene bolj v študij in izobraževanje v trenerski smeri”.
Imela si tudi čast zastopati barve slovenske reprezentance. Obleči slovenski dres je čast za vsakega športnika. Kako se ti spominjaš svoje prve reprezentančne tekme?
“Res je. Ko sem se odločila, da začnem s hokejem sem imela le eno željo – da bi nekoč lahko igrala pravo tekmo. O reprezentanci niti sanjala nisem, saj smo trenirale enkrat tedensko in sem si hokej vzela kot hobi in rekreacijo. Ampak pravijo, da se počasi daleč pride. Spomnim se občutkov, ko sem bila povabljena na prvi reprezentančni zbor na Bled. Bila sem prestrašena in nesigurna vase, po drugi strani pa ponosna in željna novih izkušenj. Svetovno prvenstvo, ki smo ga igrale marca 2016 na domačem Bledu, sem v večini presedela in ekipi pomagala z glasno podporo s klopi (smeh). Mislim, da sem prvič s tresočimi nogami stopila na igrišče šele zadnjo tekmo na prvenstvu. Vseeno sem se trudila in bila vsekakor noro motivirana, da se trudim in izpopolnjujem še naprej”.
Ženski hokej v Sloveniji ni tako priljubljen kot v tujini. Ali hokejistke na kakršen koli način občutite to razliko med moškim in ženskim hokejem? Npr. v terminih za treninge, tekmah,…
“Tudi to drži. Morda sploh ne gre za priljubljenost, ampak tudi za možnost razvoja samega športa. Ker hokej velja za ”moški šport” je interes s strani deklic veliko manjši kot s strani fantov. Zaradi pomanjkanja interesa se ženski hokej zelo počasi razvija. Manjka strategija, ki bi zagotavljala nek sistematski razvoj igralk in promocijo ženskega hokeja. Primanjkuje interesa s strani trenerjev (izvzamem peščico trenerjev, ki se zavzeto trudijo za razvoj ženskega hokeja), primanjkuje prostih terminov na ledu, ker je malo ekip je tudi tekem na državni ravni malo. Tudi razlika v gledanosti na moški in ženski tekmi je neprimerljiva, nam včasih prav manjkajo gledalci. Vseeno pa se mi zdi, da se v zadnjih letih stvari izboljšujejo, v Kranju smo zadnji dve sezoni res veliko trenirale, tako poleti na suhih treningih kot tudi na ledu”.
Kaj bi spremenila (izboljšala) v slovenskem ženskem hokeju?
“Mentaliteto staršev, ki mislijo, da hokej ni za punce. Tukaj bi se začelo. Več vpisov bi verjetno sprožilo več vlaganja v ženski hokej in reorganizacija selekcij. Več igralk pomeni več ekip, lažja organizacija treninga znotraj ekipe, več tekem, večja možnost izbire pri kreiranju reprezentance… Tudi kakšna dodatna ledena dvorana bi vsem hokejistom prišla prav”.
V vseh ekipnih športih ekipa med sezono skupaj preživi ogromno časa, pomembna je tudi kemija v ekipi. Kako je pri članicah? Se družite tudi izven treningov in tekem?
“Ekipna dinamika je res zelo pomemben faktor, tako za uspeh kot za zadovoljstvo ekipe. To je dejstvo, ki ga želim tudi predstaviti v magistrski nalogi. Orlice smo se v zadnjih letih, ko smo več trenirale tudi bolj povezale, tako na ledu kot tudi izven treningov. Imamo tudi slabe dneve – vsaka zase in kot ekipa, ampak na koncu je pomembno, da nas taki dnevi ne ustavijo, ampak še bolj motivirajo”.
Kaj poleg hokeja še rada počneš?
“V vsem, kar je povezano s športom, uživam. Tudi delo imam na srečo vezano na šport. Uživam v vlogi trenerja, trenutno skrbim za kondicijsko pripravo odbojkaric in treniram tenis. Rada hodim v hribe in na aktivne izlete, rada berem, potujem, poslušam dobro glasbo…”.
Kakšni so letošnji cilji ženske članske ekipe?
“Ne upam še glasno govoriti o ciljih, ker so stvar dogovora celotne ekipe. Jaz letos ciljam visoko. In verjamem, da ostale orlice tudi”.
