Peter Verčič: “Bili smo prava klapa.”

V HK Triglav Kranj smo izredno ponosni na zgodovino kluba, ki sega v leto 1968. Skozi vsa leta je garderobo kluba zamenjalo že kar nekaj igralcev in trenerjev. Nekateri navijači se morda spominjate Petra Verčiča, napadalca, ki je v kranjskem klubu preživel kar 18 let, danes pa se ukvarja s poslom, ki ni povezan z najhitrejšo igro na svetu. Z njim smo opravili kratek pogovor, v katerem nam je razkril marsikatero zanimivost iz časa njegovega igranja hokeja v dresu Orlov.

Pozdravljeni g. Verčič, dotakniva se najprej vaših hokejskih začetkov. Verjamem, da vas predvsem mlajši navijači še ne poznajo. Kdaj in kako se je pričela vaša hokejska kariera v HK Triglav Kranj?

Ja, verjamem, da me mlajši, tako sedanji igralci kot tudi navijači, ne poznajo. Dolgo je že od takrat, ko sem zaključil aktivno kariero na ledu, še dalj od takrat, ko sem jo začel. Član HK Triglav in s tem aktivni hokejist  sem postal leta 1977, star 13 let. Pozno za sedanje čase, ampak takrat je bilo v Kranju precej drugače s hokejem kot sedaj. Domačega drsališča sploh še nismo imeli, člani so hodili trenirat večinoma v ljubljanski Tivoli – tam so tudi igrali domače tekme. Mi, takrat še pionirji in mladinci, pa treningov v bistvu sploh nismo imeli, igrali smo le tekme, večinoma z ekipo Bleda, občasno pa tudi z okoliškimi »vaškimi« ekipami, kot so bili Naklo ali Tržič.

Začelo pa se je tako: otroci smo se cele zime preganjali in igrali hokej na ledu Čukove jame v Bobovku. Jaz najprej sploh nisem imel pravih drsalk, ampak mi je oče na gojzarje pritrdil »ojškle«, kakor smo mi rekli tistim klinam. Palice, če so bile prave hokejske, so bile polomljene  ali pa nam jih je oče iztesal iz drevesnih vej. Namesto pakov smo imeli na ploščice, nažagane gradbene lesene »punte«. Ker se s takimi »drsalkami« res ni dalo dobro drsati, sem se jaz običajno kot kip postavil pred nasprotnikov gol in »pometal« pake vanj. Očitno se je že takrat videlo, da bom kasneje napadalec in dober strelec (smeh).

Nekoč sta na Čukovo jamo prišla Primož Strniša in Marjan Grah, igralca članske ekipe. Tam sta nas »nabrala« za pol avtobusa,  kje pa sta našla drugo polovico, večinoma so bili to fantje iz vasi med Kranjem in Škofjo loko, pa ne vem. Naslednji dan zjutraj so nas odpeljali na Jesenice in na ledu nas je bilo več kot 50. Na tem prvem treningu sem imel še drsalke za umetnostno drsanje, ki sem jih podedoval po bratu. Po treningu so večino poslali takoj v avtobus, nas, za eno ekipo pa v garderobo, kjer smo dobili prvo hokejsko opremo. Seveda so meni zapovedali, da se nikoli več ne prikažem na ledu z drsalkami za umetnostno drsanje, tako da mi je mama takoj naslednji dan kupila prve hokejske drsalke – dobro se jih še spomnim: rjave, usnjene Adidas. Mislim, da so jih celo delali v bivši kranjski Planiki.

In tako sem postal Triglavov in Triglav moj – zvest sem mu ostal 18 let, do sezone 1995/96, ko sem zaključil aktivno kariero.

Ker pa tako velike ljubezni  kot je bil meni hokej, ne moreš kar pustiti čez noč, sem potem še dobrih 10 let rekreativno igral v ljubljanski NHL (Nočni hokejski ligi) in pa nekaj let tudi v podobni ligi, ki smo jo igrali v stari kranjski dvorani na bivšem Gorenjskem sejmu.

Na katerem položaju ste igrali?

Celotno kariero sem igral v napadu.  Na začetku sem napadalno pozicijo tudi menjal, sem se pa potem pri članih kmalu ustalil na desnem krilu. Ta položaj sem obdržal do konca in potem tudi še v rekreativnih ekipah. Vedno mi je bil izziv dati gol ali lepo podajo. Poleg vsega sem bil tudi dokaj dober drsalec, tako da je bila to nekako logična posledica. Branilske položaje so takrat zasedali tisti, ki so bili bolj slabi drsalci. Vsaj tako smo se pošalili mi, napadalci (smeh).

V vseh teh letih se je hokejska igra verjetno spremenila. Kako bi opisali hokej v vaših časih? Kje vidite največjo razliko?

Razlika med današnjo in takratno igro je ogromna. Mi smo bili v bistvu večino moje kariere »druga liga« jugoslovanskega hokeja, uradno Slovensko-hrvaška hokejska liga (naši konkurenti so bili  Maribor, Tivoli, Kranjska gora, Bled, Celje, Slavija in hrvaški Medveščak, Mladost in INA). Za razliko od 1. lige, kjer so nastopali Jesenice, Olimpija, Partizan, Crvena zvezda, kasneje tudi Medveščak in Celje, smo bili mi amaterji in smo trenirali občutno manj. Mi enkrat na dan, prvoligaši – profesionalci pa večinoma dvakrat. Zato je bila razlika med ligama ogromna. Je pa res, da smo se mi s prvoligaši srečali le redko, na kakšni pokalni tekmi, drugače pa z  njimi nismo igrali. To je bilo pravzaprav dobro, saj smo vedno zagovarjali tisto: »bolje prvi na vasi, kot zadnji v mestu« (smeh). In »na vasi«, torej v drugi ligi, smo bili Triglavani vedno med prvimi oz. kar nekajkrat smo ligo tudi osvojili. To nam je tudi dajalo nekakšen »zvezdniški« status med ljubitelji hokeja v Kranju in tega se seveda nismo branili. Nismo ga sprejemali na način, da bi bili vzvišeni in naduti, smo pa radi sprejeli plačilo v obliki kakšnega piva ali dveh od kakšnega zagretega navijača, kar je bila v bistvu največja ugodnost tega »zvezdniškega« statusa. Pa recimo v kakšno kranjsko diskoteko smo prišli brez problemov, čeprav drugih gostov niso več spuščali notri, ker so bili že polni.

Res je, da smo tudi mi zagnano in praktično preko zime vsak dan trenirali na ledu ali imeli tekmo, vseeno pa smo bili amaterji. Ker smo vsi igrali zastonj, med nami ni bilo razloga za kakršnokoli zavist zaradi različnih nagrad in smo v letih skupnega igranja z nekaterimi soigralci postali zelo dobri prijatelji in klapa, ki nam jo še sedaj lahko marsikdo zavida. In ker nam kot amaterjem (to s take časovne distance sedaj že lahko priznam), vodstvo kluba ni moglo preveč »dihati za ovratnike«, smo imeli izven ledu precej svobode, kar smo si dodobra tudi privoščili.

Kljub temu, da jaz osebno nikoli nisem dosegel tistega res vrhunskega nivoja hokejske igre, pa mi ni bilo nikoli žal, da sem igral le v »drugi ligi« – zaradi fantov, s katerimi sem igral. Ko se občasno še vedno dobimo, vedno zaključimo, da bi po naših dogodivščinah lahko posneli film, ki bi bil kombinacija zelo različnih žanrov, pa potem vedno zaključimo, da je bolje, da marsikatera dogodivščina ostane med nami (smeh). Res nepozabno!

Seveda zaradi vsega tega naša igra ni bila na takšnem nivoju, kot bi lahko bila če bi živeli bolj »profesionalno« življenje. Predvsem mislim na kondicijsko pripravljenost. Zato je bila tudi igra občutno počasnejša kot je današnja igra hokeja. Znali smo se tudi »pošvercat«, predvsem napadalci – pri organizaciji napada, ko so nas trenerji pošiljali globoko nazaj v našo tretjino po ploščico, smo ta globoko velikokrat razumeli tako, da smo čez modro črto naše tretjine zavili le z eno drsalko, potem pa že hiteli v napad. Manj je bilo tudi agresivnega pokrivanja in napadanja nasprotnikov že v njihovi tretjini, zato se je veliko lažje razvilo bolj kreativno igro, ki je bila z nekega stališča mogoče celo lepša na oko. Več je bilo lepih akcij, kombinacij in golov.

Sedanji, moderni hokej vse bolj temelji na hitrosti, moči, agresivnosti, žal pa za moj okus manjka tista kreativnost, uigrane akcije in goli na »prazen gol« praktično, ko je ena ekipa v napadu tako izigrala nasprotnika, da je po zadnji podaji strelec ploščico praktično porinil v nebranjen gol. Kot Rusi še v času Sovjetske zveze, ko so Fetisov, Kasatonov, Makarov, Krutov in Larionov velikokrat tako »zavozlali« obrambo nasprotne ekipe, da le-ta sploh ni vedela, kako so prejeli gol (smeh).

Že če primerjamo letošnjo finalno serijo državnega prvenstva z igro Jesenic in Olimpije pred 10 leti, se mi zdi, da oboji sedaj igrajo z »dve prestavi višjim« tempom kot takrat. Je pa sedaj zelo malo povezanih akcij, ogromno napak pri podajah, izgubljenih ploščic.

Meni osebno je bila, tudi kot gledalcu, tista, »stara« bolj kreativna igra, bolj všeč.

Ali se še vedno spominjate vaše prve tekme v članskem dresu? Kako ste se takrat počutili?

S člansko ekipo sem začel trenirati v sezoni 1981/82, vendar, če se prav spomnim, tisto sezono nisem zanjo nikoli igral oz. sem bil vedno rezerva. Sem pa nato v naslednji sezoni postal stalni član ekipe in tako nastopil na prvi tekmi v sezoni proti takrat favorizirani Kranjski gori. Tekmo smo odigrali pred, za drugo ligo velikim številom gledalcev (300) v domači dvorani na Gorenjskem sejmu. Žal smo tekmo izgubili 3 : 1, vendar sem prav jaz ob debiju dosegel edini gol za našo ekipo – moj prvi v članski karieri. Še sedaj se ga spomnim: bila je »sola« od sredine igrišča in ko sem pridrsal pred vratarja, sem izvedel finto – mi smo ji rekli: »bekend a vinkl«. Potem pa sem, verjetno od veselja in navdušenja, izgubil ravnotežje in se še z vso hitrostjo mimo gola zaletel v ogrado za golom. Nič ni bolelo, saj sem se počutil kot v nebesih, ko so me soigralci pobirali in mi čestitali za gol.

Kdaj in v kakšnih okoliščinah ste končali svojo hokejsko kariero?

Kariero sem zaključil v sezoni 1995/96. V bistvu je bila moja zadnja prava sezona, ko sem bil še med nosilci igre 1993/94. Potem pa se je tudi pri Triglavu začel vzpostavljati nekakšen pol-profesionalizem, bilo je veliko tujcev, ekipa pa je začela trenirati dvakrat na dan. Jaz zaradi službe tega nisem mogel in sem se odločil zaključiti. Nato sem bil eno leto pomočnik trenerja mladincev, vseeno pa je bila želja po igri prevelika in sem se dogovoril s klubom, da igram kot »amater«, kadar me bodo potrebovali. Zadnjo sezono sem tako redno treniral enkrat na dan in pa odigral nekaj tekem, če me je ekipa potrebovala zaradi kakšnih poškodb, bolezni ali drugačnih odsotnosti igralcev.

Kot sem že dejal, hokej mi je bil prevelika ljubezen, da bi kar zaključil in sem še kar nekaj let igral v ljubljanski NHL in podobni kranjski rekreativni ligi.

V vseh teh letih ste zagotovo doživeli marsikaj, tako dobrega kot slabega. Kaj vam je najbolj ostalo v spominu? Morda kakšna zanimiva anekdota, dogodek?

Ja, v vseh teh letih se je nabralo ogromno takšnih in drugačnih spominov. Nekateri so bili povezani z igro samo, drugi spet v povezavi z raznimi dogodivščinami, ki smo jih doživeli s soigralci, s katerimi smo bili res super klapa.

Z ledu… na primer iz sezone 1987/88, ko sem bil najboljši strelec 2. lige: tekma z Mariborom v Kranju, dal sem 7 golov, pa smo vseeno izgubili 9 proti 7.

Ali pa, ko me je med tekmo nasprotnik udaril s palico po roki in mi zlomil mezinec na levi roki. Naslednji dan sem dobil gips, vendar sem šel takoj od zdravnika v našo dvorano, razrezal  staro rokavico, tako da sem jo lahko nataknil čez gips in zvečer sem že treniral. Z gipsom sem odigral celo dve, tri tekme in se na eni tudi stepel (to je bilo takrat kar redno na programu (smeh)). Seveda so bili to pretepi, po katerih smo se z »nasprotnikom« ponavadi dobili v gostilni in spili skupaj pivo ali dve in se nasmejali, ko je drugi »petelin« ugotovil, v čem je skrivnost trdote mojih udarcev (smeh).

Ena iz ranega začetka moje kariere – kot sem že omenil, mi je mama takoj po tistem prvem treningu na Jesenicah kupila nove drsalke. Jaz seveda nisem vedel, da nove drsalke niso nabrušene in sem kar z nenabrušenimi prišel na prvo tekmo. Vem, da smo jo imeli na Bledu. Mislim, da ni potrebno razlagati, kako sem se odrezal na tisti, saj sem bil več na ledu kot na nogah, pa še takrat sem se bolj držal bližine ograde, da sem se lahko ujel nanjo, ko sem izgubil ravnotežje.

Mogoče še ena iz obdobja, ko sem že zaključil kariero pri Triglavu. Moj sosed je imel v službi sodelavca, ki je bil velik ljubitelj hokeja, domačega in tujega, tudi lige NHL. In sosed mu je enkrat »prodal« zgodbo, da ima soseda, torej mene, ki igra v NHL. Njegov sodelavec je želel o tem vse izvedeti – kako se pišem, kje igram… Moj sosed se je naredil nepoznavalca in mu povedal le, da se pišem Verčič, ampak da ne ve, kje igram. Čez nekaj dni je ta sodelavec prišel do mojega soseda in mu dejal, da mu ni jasno, da nikjer na internetu, ne na strani NHL ne drugje, ne najde nič o meni in da sem mu to zdi zelo čudno. Potem pa mu je moj sosed dejal, če je pogledal na stran prave NHL , tj. Nočne hokejske lige v Ljubljani. Menda po tem sodelavec kar nekaj časa ni govoril z njim (smeh).

V svoji karieri ste zamenjali kar nekaj trenerjev in soigralcev. Kateri trener in soigralec vam je najbolj ostal v spominu? Od koga ste se največ naučili?

Res je, pred leti sem se po spominu celo lotil štetja mojih soigralcev, s katerimi sem igral pri članih. Ne boste verjeli, nabralo se jih je več kot 200. Verjetno je razlog v tem, da je Triglav, ker v prejšnjih letih ni imel svojega drsališča in s tem tudi ne resne hokejske šole, v preteklosti vedno iskal kadrovsko pomoč v Ljubljani, Bledu, Jesenicah, kasneje tudi v tujini, ti fantje pa so se velikokrat menjali vsako sezono.

Tudi trenerjev sem imel kar nekaj – od vseh se mi je v spomin najbolj vtisnil Jože Trebušak z Jesenic. Imel je ogromno hokejskega znanja in izkušenj, znal je biti odličen motivator in psiholog. Ja, lahko rečem, da sem v času, ko je bil on naš trener, najbolj napredoval. Za mojo hokejsko kariero pa se seveda moram zahvaliti Primožu Strniši in Marjanu Grahu – če me tistega dne ne bi »pobrala« na Čukovi jami, mogoče nikoli ne bi bil hokejist.

Soigralci pa… težko bi izpostavil le enega. Verjetno sem najdlje skupaj v napadu igral z Boštjanom Veternikom – Bešketom in sva tako skupaj veliko doživela, tako na ledu kot ob njem. Pa branilca Tomaž Košenina in Dušan Rehberger – z njima smo skupaj začeli že pri mladincih in vztrajali dolgo pri članih. Tudi z Matijo Strnišem sva bila dolgo v ekipi. Nenazadnje tudi s sedanjim glavnim za stroko pri HK Triglav, Gorazdom Drinovcem sva kar nekaj let drsala skupaj, najprej pri Triglavu, kasneje pa v ljubljanski NHL.

Se vam je morda kdaj ponudila možnost igranja v tujini?

V tistem času so v tujino odhajali le redki slovenski hokejisti, če že, res le tisti najboljši. Mislim, da je takrat recimo Mustafa Bešič že igral v Italiji, mogoče še kdo. Jaz sem svojo celotno kariero odigral za Triglav in ni mi žal.

Kaj bi rekli, da je vaš največji hokejski dosežek?

Zagotovo to, da smo kar nekajkrat osvojili 2. jugoslovansko ligo. Ob tem sem bil v sezoni 1987/88 najboljši strelec lige – na 20 tekmah sem dal 39 golov.

Me je pa vodstvo kluba nekako uspelo spraviti tudi v jugoslovansko mladinsko državno reprezentanco, v kateri sem debitiral v sezoni 1981/82 na tekmi z Italijo na Bledu. Za reprezentanco sem zbral 10 tekem in dosegel 1 gol. Žal pa nikoli nisem igral na svetovnem prvenstvu – bil sem na spisku za mladinsko svetovno prvenstvo skupine B v Bolgariji, pa sem žal nekaj dni pred odhodom na prvenstvo zbolel in sem tako ostal doma.

Ali ste morda s svojimi bivšimi soigralci še kaj v stiku?

Kar nekaj od tistih fantov, s katerimi smo več let sestavljali ogrodje ekipe, še vedno rekreativno igra hokej na novem kranjskem drsališču. Jaz se jim na ledu  žal ne morem oz. ne upam pridružiti, ker sem zaradi obrabe pred leti že zamenjal kolk in se bojim poškodbe. Saj ne, da bi mi kdo od drugih igralcev kaj naredil, ampak se bolj bojim svoje nerodnosti , saj veste, leta (smeh). Mi je pa zelo žal, da se jim na ledu ne morem pridružiti.

No, nisem pa si mogel odreči, da bi praznovanje 50 letnice HK Triglav minilo brez mene, tako da sem si takrat vseeno »privoščil« užitek in se fantom pridružil tudi na ledu. Me pa povabijo enkrat na leto na njihovo prednovoletno druženje, kjer se ob pohanem piščancu in kozarčku vina pogovorimo o tem kaj, koga po novem boli, katero operacijo je v preteklem letu kdo dal skozi, koliko novih vnukov oz. vnukinj imamo …. Ja, včasih smo se ob pivu pogovarjali marsikaj drugega kot danes. . Nič ne pomaga, staramo se.

Pa seveda obujamo spomine na tiste dogodke, za katere sem prej dejal, da bi po njih lahko posneli film različnih žanrov, pa potem vedno zaključimo, da je bolje, da nekatere stvari ostanejo med nami.

S čim se ukvarjate dandanes?

Že 19 let delam v avtomobilski dejavnosti, skoraj 8 let že za znamko Suzuki. Le-ta ima na Madžarskem tovarno, ki ima v Sloveniji svoje predstavništvo, ki tukaj skrbi za marketing, planiranje, logistiko, garancije in še za tisoč in eno stvar. No, in tam delam.

Kaj pa vaši hobiji? Prebral sem, da ste še vedno dokaj navdušen športnik.

Ja, šport, sedaj rekreativni je še vedno moj spremljevalec. Včasih sem ogromno pretekel, sedaj zaradi kolka ne tečem več. Tekaške copate sem zamenjal za kolo in na leto »obrnem« kar nekaj kilometrov. Pozimi tudi zelo rad smučam, družinsko pa veliko hodimo v hribe. Pred leti sva z ženo obhodila lepo število gora, dvatisočakov se je nabralo kar precej, sedaj pa cilje prilagajamo naši 8-letnici, ki pa tudi kar lepo napreduje in imamo za letos v planu obisk  njenega prvega dvatisočaka. Za tiste hitre treninge, ko ni časa ali je slabo vreme, imam pa v kleti orbitrek, ki ga tudi kar precej uporabljam, predvsem čez zimo.

Imam pa še en hobi, mogoče malo nenavaden za bivšega hokejista: zelo rad kuham (smeh).

Vas je hokej morda česa naučil kar lahko še danes uporabite pri vašem poslu?

Ekipni šport te nauči, da posameznik težko oz. ne more sam nič velikega doseči. Enak je tudi moj pogled na posel – tudi tu sem »ekipni igralec« in vidim naše uspehe kot uspehe celotne ekipe.

Kljub temu da ste zelo zaposlen, verjetno še vedno spremljate hokej?

Priznam, da preko sezone ne spremljam ravno vseh rezultatov. Mogoče bolj v medijih opazim, kako v NHL igrajo LA Kingsi, seveda zaradi Kopitarja. Ko pa se končuje sezona, pa seveda zaključne boje spremljam nekoliko bolj podrobno, če se le da tudi na TV. Letos sem recimo gledal vseh 5 tekem finala državnega prvenstva.

Seveda pa ne zamudim tekem državne reprezentance, predvsem če gre za svetovna prvenstva ali ko so bili udeleženci Olimpijskih iger. Upam, da se naši še kdaj uvrstijo nanje ali v elitno divizijo svetovnega hokeja, da jih bomo spet lahko gledali v najboljši družbi in navijali zanje.

Gospod Verčič, hvala za vpogled v drugačne čase kranjskega hokeja in seveda za vaš čas.

Delite s prijatelji

Share on facebook
Share on twitter
Share on linkedin
Share on pinterest
Share on email

Povezano