Kje in kdaj si naredil prve hokejske korake?
Prve hokejske korake sem naredil na kranjskem sejmišču. Star sem bil 3 leta.
V mlajših selekcijah si dosegel kar nekaj uspehov, kateri se ti je še posebej vtisnil v spomin?
V mlajših selekcijah smo imeli vsako leto zelo konkurenčno ekipo in smo se vedno borili za najvišja mesta v prvenstvu. Sigurno pa je naslov državnih prvakov v mladinski konkurenci moj največji uspeh. V zadnji tekmi finala smo v Tivoliju premagali Olimpijo z rezultatom 1:0.
V nasprotju s trenutnim trendom, ko se slovenski igralci že zelo zgodaj odločajo za odhod v tujino, si v kranjskem klubu ostal do 20 leta in se nato odločil za prestop v ljubljansko Slavijo, ki je nastopala v mednarodni ligi IEL. Kakšno je tvoje mnenje o tem, da vedno več mladih igralcev v želji po napredku že zelo zgodaj zapusti domače okolje?
V “mojih” časih ni bilo veliko možnosti za odhod v tujino tako zgodaj. Po drugi strani pa je bila mladinska liga U20 sestavljena iz treh letnikov, tako da je bila zelo močna. Dobili smo tudi veliko možnosti igranja v članski ligi, kar je bilo v mojem primeru odlično. Prestop k Slaviji je bil korak v pravo smer saj smo igrali v mednarodni ligi. Tega, da mladi igralci zapuščajo domovino zelo mladi in pravzaprav ne vedo kam se odpravljajo, ne odobravam. So seveda izjeme, ki se jim je to obrestovalo. Ampak iz mojih izkušenj vidim, da so ti fantje več ali manj prepuščeni sami sebi in se zelo kmalu vrnejo domov. Tako zamudijo najbolj pomembna leta v razvoju, ki pa se jih ne da zavrteti nazaj.
Po dveh sezonah v Slaviji si prestopil na drugo stran Ljubljane k Olimpiji, ki je imela v ligi Ebel zelo močno ekipo. Kakšni so spomini na to obdobje?
Spet je bil to zame korak naprej v pravo smer kjer sem lahko napredoval. Seveda je bilo to zame nekaj popolnoma novega. Garderobo sem si delil s slovenskimi hokejskim legendami in tujci, ki so v tem prostoru nekaj pomenili. Biti del tega za fanta iz HK Triglav Kranj je bilo nekaj neverjetnega. V prvi sezoni smo se prebili do finala lige in v Ljubljani je bila norišnica. Te sezone ne bom pozabil nikoli.
Sledila je sezona v Italiji (Ritten/Renon), nato pa si 3 leta zelo uspešno igral na Švedskem za IF Troja-Ljungby v Allsvenskan ligi. Vmes si bil tudi posojen klubu BK Rogle, ki je bil član Elitserien. Kako gledaš na leta, ki si jih preživel na severu Evrope?
Sezona v Italiji je bila zame prelomna, saj sem se prvič odpravil v tujino in tam nastopal kot tujec. Popolnoma nova izkušnja, občutiš določene pritiske, saj si kot tujec ne smeš privoščiti slabih iger. Tam sem pridobil veliko izkušenj za nadaljnjo kariero. Po tej sezoni sem se vrnil še za eno leto v Ljubljano, v ligo Ebel, kjer sem imel statistično super sezono, ki mi je omogočila odhod na Švedsko. Na severu Evrope sem zares užival, saj je to država kjer živijo predvsem za hokej. Tam sem se počutil zares odlično. Pika na i pa je bila sigurno sezona, ko sem igral za Rögle v Elitserien. Mislim, da je bilo to vrhunec moje klubske kariere. V ekipi smo imeli veliko bivših NHL igralcev in učiti se vsak dan od njih je bilo super.
V sezoni 2014/15 si se odločil za selitev v Kazahstan k ekipi Saryarka Karaganda. Vsak hokejist, ki je igral na področju bivše Sovjetske zveze, pride domov s kakšno zanimivo anekdoto, lahko vsaj eno deliš z nami 🙂
V Karagandi sem preživel “samo” 4 mesece in prigod in zgodbic je ogromno. Glede hokeja, ki je bil na vrhunskem nivoju, nimam pripomb. Druga zgodba pa je bilo ostalo, življenje je bilo zares stresno. O anekdotah pa kdaj drugic 🙂
Naslednje 4 sezone si preživel na Češkem, kjer si igral za Slavijo iz Prage in Motor Ceske Budejovice, ki sta nastopala v 2. češki ligi. Za branilca si mel statistično gledano impresivne številke, so na tvoj naslov prišle tudi kakšne ponudbe iz najmočnejših klubov v državi?
Na Češkem so 4 leta in pol minila zelo hitro. Imel sem zelo dobre sezone in tudi kakšno statistično malo manj dobro. Generalno gledano pa sem s prikazanimi igrami v tem obdobju zadovoljen. Tudi ponudbe iz Extralige so prišle, ampak nič posebnega. V nekem obdobju bi lahko odšel v Plzn, ampak me v klubu niso spustili.
Tvoja zgodba na Češkem se je zaključila z grdo poškodbo, za katero je bil odgovoren najboljši češki igralec vseh časov Jaromir Jagr. Si po incidentu mogoče dobil kakšno opravičilo iz njegove strani?
Poškodba ni bila tako nedolžna, kot je na začetku zgledalo. Utrpel sem zlom dveh reber in imel počene ovojnice ledvice. Od Jagra sem dobil sms v bolnišnico, kjer se je gentelmensko opravičil, in to je bilo to.
Lansko leto si se preselil v Košice, ki velja za najbolje organiziran klub na Slovaškem. Zapleti s corona virusom so najbrž vplivali tudi na vas, ste že začeli s tekmovanji?
Tako je, lansko leto sem se po novem letu preselil v Košice, ki so res na zelo visokem nivoju glede organizacije in hokeja. Seveda je tudi Košice prizadela korona kriza in nekaj časa se ni vedelo kako naprej, ampak stvari so se nekako umirile in trenutno nemoteno treniramo in smo tudi že odigrali 4 kroge državnega prvenstva.
Sam si imel to čast, da si zastopal barve slovenske reprezentance na OI v Sočiju in v Pjongčangu. Bi lahko rekel, da je bil to vrhunec tvoje bogate kariere?
Sigurno so olimpijske igre želja vsakega športnika. Moram pa reči, da so bile za nas hokejiste iz tako majne države na začetku to le sanje. Ampak na srečo so se sanje uresničile in sigurno je to vrhunec moje kariere.
Teče že 15 sezona odkar si zapustil domače gnezdo. Ali obstaja možnost, da te pred koncem kariere še kdaj vidimo v modrem dresu Triglava?
Vedno sem govoril, da želim zaključiti kariero v domačem klubu in še vedno razmišljam v tej smeri. Lepo bi bilo doma obesiti drsalke na klin.
Kakšni so tvoji načrti za prihodnost?
Moji načrti za prihodnost so sigurno povezani s hokejem. Želim prenesti svoje znanje na mlajše generacije in jih usmeriti v pravo smer.
Imaš kakšen nasvet za nadobudne mlade hokejiste?
Moj nasvet za mlade hokejiste je naj pridno trenirajo, poslušajo trenerje in uživajo v hokeju. Skozi svojo kariero sem se naučil, da s trdim delom prideš daleč.
