Domen, večina te pozna kot trenerja mlajših selekcij. Kakšni pa so tvoji začetki v hokeju? Kdaj si se prvič srečal s tem športom in kako je potem potekala tvoja hokejska kariera?
S hokejem sem se prvič srečal pri šestih letih, vse skupaj pa se je zgodilo bolj po naključju. Imel sem srečo, da sem odraščal v okolju, kjer so bili vrstniki bolj kot nad posedanjem pred televizorjem navdušeni nad prakticiranjem različnih športov. Eden izmed športov, ki smo se ga radi igrali je bil tudi ulični hokej. Nekega dne smo se peljali na družinski izlet, ko smo bili v avtu se je na radiu zavrtelo vabilo o vpisu v hokejsko šolo, oče se je obrnil na zadnja sedeža in naju je z bratom vprašal, če bi se preizkusila tudi na ledu. Odpeljal naju je v kranjsko dvorano na bivšem Gorenjskem sejmu in tako sva postala hokejista.
Moram povedati, da v mlajših letih nisem gojil posebnih želja, da bi nekoč postal profesionalni hokejist. Z leti se je zgodilo, da sem postal član mlajših reprezentančnih selekcij. S selekcijo U14 smo se odpravili v Kanado na največji svetovni turnir mlajših hokejistov na svetu. Nato so sledile igre Alpe-Adria pa neuradne olimpijske igre mladih – EYOF, kjer smo, kot je meni znano, kot edina reprezentanca Slovenije ugnali reprezentanco Švedske. Potem so sledili še vpoklici v reprezentanco do 18 in 20 let za svetovno prvenstvo druge divizije. V člansko reprezentanco pa se razen enega pripravljalnega kampa nisem uvrstil. Sem pa imel to čast, da sem bil član univerzitetne reprezentance na Univerzijadi v turškem Erzurumu. Kot kapetana ekipe so me izbrali tudi za zastavonošo na otvoritveni slovesnosti, kar mi bo prav gotovo ostalo v spominu do konca življenja.
Na klubskem nivoju smo v tem času osvojili kar nekaj medalj, še posebno pa sem ponosen, da smo v mladinski selekciji do 20 let postali državni prvaki. Imeli smo res odlično ekipo z Andrejem Tavžljem, Žigom Pavlinom in Jakobom Milovanovičem na čelu. Na odločilni tekmi v Tivoliju smo slavili z 1:0. Že s 17 leti sem začel nastopati tudi za člansko ekipo našega kluba. Poleg nekaj uvrstitev na najvišja mesta v ligah kjer smo nastopali, mi je najbolj v spominu ostala tekma proti Jesenicam, ki so imele res vrhunsko zasedbo. Poleg domačih reprezentantov so bili okrepljeni s številnimi tujci, največja zvezda pa je bil Tod Elik, ki je v ligi NHL odigral preko 400 tekem. Slavili smo po podaljšku, trening naslednji dan pa je bil zaradi analize, ki je sledila pozno v noč oz. v jutro odpovedan.
Po nastopu na Univerzijadi sem prejel tudi nekaj klicev, da bi prestopil v drug klub, na vezi sem bil tudi s klubom iz tujine. Nepričakovano so se pričela odpirati vrata v profesionalni svet. Treba se je bilo odločiti med odhodom v tujino na eni strani in dokončanjem fakultete in nadaljevanjem trenerskega dela na drugi strani. Po pogovoru z glavnim trenerjem Gorazdom Drinovcem sem se odločil, da bo najbolje, da ostanem v Kranju in nadaljujem s trenersko zgodbo.
Kaj te je gnalo k temu, da se po končani igralski karieri preizkusiš kot trener?
Zgodilo se je bolj slučajno. Ko sem se po končani gimnaziji vpisal na Fakulteto za šport smo v Kranju ravno dobili novo dvorano. Gorazd me je vprašal, če bi bil pripravljen pomagati pri mlajših selekcijah, ter tako pridobljeno znanje na fakulteti prenesti v prakso. Odgovoril sem mu, da sem za stvar, nisem pa niti slučajno mislil, da bo s časom to postala moja služba.
Poleg trenerskega dela pa imaš tudi redno službo. Kako ti uspeva usklajevati treninge, tekme, službo in družinsko življenje?
Tako je. Ko sem pri 26 letih zaključil z igranjem hokeja je bilo trenerstvo nekaj časa moje edino delo. Poleg dela z mlajšimi selekcijami v klubu sem deloval tudi kot pomočnik trenerja v reprezentanci do 15 in 16 let. Med tem časom sem zaključil študij in opravil strokovni izpit. Ker sem imel dopoldneve po navadi proste, sem skušal zaslužiti še nekaj denarja, tako da sem nadomeščal odsotne učitelje po različnih šolah. Nekega dne sem prejel klic našega vrhunskega alpinista Andreja Štremflja, da odhaja v Himalajo in da rabi nekoga, ki bi v tem času prevzel njegovo delo na Šolskem centru Škofja Loka. Izgleda, da so bili z mojim delom zadovoljni, saj so me po tem kar redno klicali in tako sem si odprl vrata na področje za katerega sem študiral. Pred dvema letoma so me na šoli redno zaposlili, tako da sedaj opravljam dve vlogi. V dopoldanskem času poučujem športno vzgojo, popoldan in med vikendi sem trener v klubu. Če vprašate mojo ženo, bi vam znala povedati, da mi za tretjo vlogo – očeta in moža včasih zmanjka časa. Za usklajevanje mojih službenih obveznosti in družinskega življenja je tako v veliki meri zaslužna žena.
V svoji hokejski in trenerski karieri si verjetno videl že kar nekaj talentiranih igralcev. Kaj bi rekel da je pri mladem igralcu bolj pomembno – talent ali trdo delo?
Talent je vedno prisoten. Verjamem, da je vsak človek za nekaj nadarjen, ni pa nujno, da je to šport oz. hokej. Ko govorimo o talentu, govorimo o prirojenih sposobnostih, ki nam omogočajo, da lahko neko dejavnost opravljamo nadpovprečno. Za mene osebno talentiran hokejist ni tisti, ki drsa najhitreje in mogoče niti ne tisti, ki doseže največ zadetkov. Zame je talentiran igralec tisti, kateremu je dan občutek za igro.
V sistemu, ki ga imamo v slovenskem hokeju, dobimo v klubske selekcije vadeče, ki so si po motoričnih sposobnostih in nadarjenosti zelo različni. Za nekatere bi lahko rekli, da so talenti, moram pa povedati, da je teh v zadnjih letih vedno manj. O tem, zakaj je temu tako, imam svojo teorijo, o kateri pa v tem trenutku ne bi na dolgo razpredal. Lahko samo povem, da življenjski slog z vso pripadajočo elektrotehniko in moderni vzgojni koncepti niso ravno v pomoč pri razvoju miselnih in karakternih lastnosti, ki so nujno potrebne pri športu kot je hokej.
Na dolgi rok sta definitivno pomembni obe komponenti, se pravi talent in trdo delo. Nadarjeni igralci so po navadi uspešnejši v mlajših kategorijah, saj hitreje napredujejo in lažje osvojijo določene gibalne vzorce. Igralci, ki v mlajših kategorija nekoliko zaostajajo v znanju, ampak so pripravljeni trdo trenirati, lahko z večjim številom ponovitev do neke mere vseeno nadoknadijo to razliko.
Bi pa rad še povedal, da je za končni produkt zelo pomembna še ena komponenta, o kateri pa se zelo malo govori. To je učljivost. Sposobnost sprejemanja informacij, pomnjenja in izvedbe. Pri mlajših generacijah, ki prihajajo v klubska okolja, je to zelo velik problem.
Če povzamem bi rekel, da je enačba za dobrega hokejista sledeča: talent, karakter (trdo delo) in učljivost.
Selekcija U13, ki jo treniraš, je v lanski sezoni po rednem delu končala na 7. mestu, letos pa gre fantom veliko bolje saj so trenutno po 15. odigranih tekmah na visokem 3. mestu. Čemu pripisuješ takšno razliko?
Kot sem omenil že zgoraj, je talent vedno prisoten, rezultat v mlajših selekcijah pa je do neke mere odvisen predvsem od tega, koliko ga je. Če bi pogledali končno lestvico za selekcijo U13 zadnjih sezon, bi lahko opazili številna nihanja pri vseh klubih v ligi IHL. Ne glede na mesto na lestvici, je glavna naloga trenerjev mlajših selekcij, da vztrajamo pri začrtanem planu, zaupamo v proces dela in se s položajem na lestvici ne obremenjujemo.
Kakšni pa so tvoji letošnji cilji s selekcijo U13? Glede na videno do sedaj, lahko rečemo da verjetno spadate med favorite za osvojitev naslova?
Z rezultatom in položajem na lestvici se ne obremenjujem preveč. Bolj kot koliko se sprašujem kako smo igrali. Se pravi, da rezultat ni v prvem planu. Sem pa zato bolj obremenjen z načinom igre, pristopom in pa samim trenažnim procesom. Lahko bi rekli, da je sam proces treninga in razvoj igralcev glavni cilj sezone, rezultat pa ja po navadi posledica le tega.
Od svojih igralcev nikoli ne zahtevam zmage. Želim in zahtevam pa, da se na treningih in tekmah potrudijo po najboljših močeh. Veliko bolj sem zadovoljen, če odigramo dobro tekmo in izgubimo kot pa da zmagamo tekmo s slabšo prestavo in pristopom.
Kako so sestavljeni (kaj vsebujejo) tvoji treningi pri najmlajših selekcijah in kako pri starejših selekcijah?
V klubu imamo postavljen jasen načrt dela za vsako selekcijo posebej, od trenerja pa je seveda odvisno kakšne metode in oblike dela bo izbral, da bo zastavljene vsebinske cilje dosegel. V klubu nam omogočajo, da smo prek različnih platform vedno v kontaktu z novostmi v svetu hokeja, tako da skušamo slediti modernim trendom in jih tudi vključiti v sam proces dela.
Moramo se zavedati, da je hokej na ledu z vidika motoričnih sposobnosti eden izmed težjih športov. Poleg tega, da drsanje ni naravno gibanje, kot hoja ali tek, od vadečih zahteva še manipulacijo s palico. Prav učenju drsanja so v prvi meri namenjeni treningi pri selekcijah U8 in U10. Ko vadeči do neke mere usvojijo drsalne osnove, se jim v trening doda elemente tehnike s palico. Tu mislim predvsem na učenje osnov vodenja, podajanja, sprejemanja in streljanja paka.
Pri selekciji U12 skušamo drsalno in tehnično znanje igralcev nadgraditi, hkrati pa se igralci seznanijo z osnovami individualne taktike. Proces se pri selekciji U13 nadgradi, igralci pa naj bi se seznanili in naučili osnov skupinske taktike. Se pravi, da je proces v mlajših kategorijah predvsem usmerjen na pridobivanju individualnega znanja, v višjih kategorijah pa naj bi ta pridobljena individualna znanja povezali v celoto.
Za konec pa še sporočilo igralcem in staršem?
Zavedati se moramo, da sedimo v istem čolnu. Mislim, da je cilj vseh, da člani našega kluba postanejo dobri igralci hokeja na ledu ter spoštljivi in odgovorni člani družbe. V želji, da dosežemo ta cilj, moramo poskrbeti, da vsi skupaj veslamo v isto smer.
